Zgodbe z vsakdanje strani
DON z Divjega zahoda

Srečal sem ga visoko v kalifornijskem hribovju San Jacinto, vzhodno od Los Angelesa. S sprano in razbarvano rutko okrog glave je sedel ob poti, v borni senci trnovega grma. Oblečen je bil v ponošene kavbojke in obrabljeno delavsko srajco, obut v gojzarje, ob njem pa sta ležala kramp in velika motorna žaga. »Howdy,« me je bradač nasmejano pozdravil.

Usedel sem se poleg njega na tla in zapletla sva se v prijeten pogovor, ki se je razvlekel čez tri dni, saj me je Don kar posvojil in me vzel za vajenca. Kot prostovoljec je namreč delal za organizacijo Pacific Crest Trail Association, ki skrbi za Pot čez Pacifiški greben ZDA (okrajšano PCT), 4220-kilometrsko pešpot, po kateri sem hodil in ki se vije od mehiške do kanadske meje.

Don je mestno službo zamenjal s prostranstvi ameriške narave.

»Naš resor je južna Kalifornija. No, saj sam dobro veš,« je ob govorjenju o poti rad dodal, čeprav nikoli nisem prekinjal njegovih poučnih zgodbic, »da je PCT razdeljen na pet delov: južno, osrednjo in severno Kalifornijo ter Oregon in Washington. Mi pokrivamo območje od mehiške meje do gorovja Sierra Nevada, s puščavo Mojave vred,« se je zasmejal. »Čeprav tam ne raste skoraj nič. Tam ni nobene potrebe po tej lepotici,« je pokazal na motorno žago.

 »Tam poskrbimo le za to, da je pot dobro vidna in se nam pohodniki ne izgubljajo v puščavi. Kakšen dan boš pa ostal z nami, kajne? Bomo zvečer spili kakšno pivo!«

Modro nebo kalifornijskih hribov

Takšnega povabila seveda nisem mogel zavrniti in dva dni sem zavzeto služil žulje na svojih fizičnega dela nevajenih dlaneh. Prislužil sem si dobro hrano, hladno pivo in občutek, da sem pripomogel k ohranitvi te čudovite poti.

Več v oktobrski Gei.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Gregor Födransperg – Fedr