|
FILIMON, hijene in aids
ZGODBE Z VSAKDANJE STRANI
Malavi sva z Moniko prečkala med kolesarjenjem po Afriki. Mala, revna država ob istoimenskem jezeru nima prvovrstnih naravnih znamenitosti ali narodnih parkov, ki bi jo uvrstili na turistične zemljevide. Njena glavna privlačnost so srečanja s prebivalci in spoznavanje pristnega afriškega načina življenja, ki pa poleg pravljično prvinskih vsebuje tudi tako neprijetne elemente, kot je aids, s katerim je okužena kar tretjina prebivalcev.
Zjutraj sva bila že pred peto na kolesih in lepo sva napredovala. Zajtrkovala sva na enem od številnih mostov, ki prečkajo rečne dotoke v jezero Malavi. Odločila sva se, da se v večji vasi ustaviva in popijeva steklenico hladne pijače. Vročina je že nekaj ur pripekala, in čeprav sva pila precej sicer sparjene vode, se nama je neskončno zljubilo sladkobne, ledeno mrzle kokakole. Ob vaški cesti je bilo kakšnega pol ducata običajnih, enostavnih trgovin, toda hladne pijače niso imeli v nobeni. »Nimamo elektrike, vesta,« so nama razložili domačini. Ko sva začudeno pogledala proti daljnovodu, ki ob cesti poteka prav čez vas, so nama razložili, da je električni transformator, ki bi bil potreben za priklop na omrežje, prevelik finančni zalogaj.
Od aidsa umira srednja generacija, tako da morajo otroci in starčki skrbeti sami zase.
Sicer pa v teh krajih tako ni pretirane potrebe po električni energiji. Spat hodijo, ko sonce zaide, izjemoma prižgejo svečo ali petrolejko, za kuho in gretje uporabljajo ogenj oziroma drva ali oglje, radio dela na baterije, pijača pa je mlačna še bolj zdrava in ravno tako dobra, predvsem če je nisi navajen hladne oziroma če ti reklamni mojstri še niso vcepili zavesti, da mora biti pijača obvezno tako ledeno mrzla, da te ob prvem stiku zaskelijo zobje.
Domačini nama povedo, da le petnajst kilometrov naprej leži mestece Owangwi, kjer imajo vse, od elektrike do banke in celo interneta. Torej odkolesariva.
Filimon na biciklu
Ob nama pa se je kar naenkrat znašel kolesar z značilnim belim nasmehom, ki mu je široko sijal na obrazu. »Hello!« naju je pozdravil in kar med vožnjo smo se začeli pogovarjati. »Ime mi je Filimon,« nama je takoj povedal. V vasi, v kateri sva neuspešno iskala mrzlo pijačo, dela pri krajevnem združenju za ozaveščanje prebivalstva o nevarnosti virusa HIV in aidsa, s kolesom pa se je peljal v Owangwi, ker je moral v banko. »Spotoma bom v mestu preveril še elektronsko pošto, saj je moje združenje v rednem stiku z matično organizacijo na Danskem.«
Filimon je potreboval le malo spodbude v obliki vprašanj, da se je na široko razgovoril.
Več v decembrski Gei.
BESEDILO: Gregor Foedranspereg - Fedr; FOTOGRAFIJI: Monika Bogataj, Gregor Foedransperg - Fedr
|
|
