Slovenščina pozna okrog trideset izrazov za močvirni svet, imenotvornih pa je precej manj, to sta predvsem blato in mokrota. Tako poznamo krajevna imena, kot so Blata, Blatca in Zablatec ter Mokrine, Mokrice in Mokrc. Iz besede moča so izpeljane besede močava, močile, pa tudi močvirje, ki je bilo do druge polovice 19. stoletja v rabi za naše največje močvirje - imenovalo se je Ljubljansko močvirje.

Potem pa ga je pisatelj Fran Levstik prekrstil v Ljubljansko barje, ker je bojda slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Ljubljanskemu močvirju Ižanci še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje. In zakaj se je Levstiku tako mudilo močvirje preimenovati v barje? Mar takšna prekrstitev ne razkriva zgodovinskega sindroma prastrahu pred močvirjem, še zlasti, ker zgodba o zdravljenju prirojenega strahu s tem še zdaleč ni končana. Pred kratkim so jo dorekli slovenski naravovarstveniki, ki so močvirja preimenovali v mokrišča, z besedo, ki je v Levstikovih časih pomenila zgolj pisoar. Ti preimenovanji se da po eni strani razumeti kot poskus nevtralizacije obredno obremenjenega pojma močvirje, posebno slabšalnega prenesenega pomena, po drugi strani pa kot poskus razvrednotenja njegove svetosti. Kot zaprt in samozadosten ekosistem, v katerega človek nikdar ni mogel prodreti, je močvirje od nekdaj veljalo za simbol nedostopne zadnje resnice o skrivnostih bivanja. Hojo okoli močvirja je spremljalo občutje vpeljevanja v onostranstvo, kdor pa je vanj zabredel, je bil dokončno pogubljen.

Iz evropskih močvirij je znanih več kot 600 človeških trupel, ki so se v anaerobnih visokobarjanskih razmerah, konzervirana v šoti odlično ohranila. Ta trupla z vsemi dodatki so dragocen vir informacij o materialni kulturi svojega časa. Tako je analiza prebavil nekega moža, ki je živel v zadnjem stoletju pred našim štetjem, pokazala, kakšen kruh so jedli ljudje v tistem času. Lahko bi rekli, da polnozrnat, sa je poleg pšenice in prosa vseboval tudi zrna rastlin, ki jih danes odrivamo kot plevele: oklasta, dresni in metlike, četudi je bil to zadnji obrok na smrt obsojenega. Večina teh ljudi se namreč ni po nesreči utopila v močvirju, marveč je bila ob njem umorjena, bodisi na skrivaj kot žrtev nasilneža bodisi kot žrtev javnega kaznovanja.

Poleg kaznovalnih so bila ob močvirjih pogosta tudi obredna morišča. To so bili sveti kraji, označeni s kipi božanstev, ki so terjala žrtve. V močvirju pri Braaku v pokrajini Holstein so v šoti našli 2,80 m visoko moško in 2,30 m visoko žensko figuro, božanstveni par, iztesan iz grčaste hrastovine. Keltska, germanska in slovanska ljudstva so častila božanstva, povezana z močvirji. Eno zagotovo najbolj znanih je germanska boginja Freya, po kateri se imenuje Freitag, peti dan v tednu. Od tod tudi vse do danes ohranjena vraža, da je petek najslabši dan v tednu. Sicer pa so zgodnjekrščanski misijonarji pri spreobračanju v veri morali dodobra očrniti tako njeno svetišče, kot njene zaveznike - kačje pastirje. Tudi v slovenskem jeziku se je ohranil slabšalni pomen močvirja kot sinonim za pogrezanje, izgubo tal pod nogami in nezdravo ozračje, simbolno pa celo kot zemeljsko prekletstvo, skratka kraj, ki mu nikakor ne gre zaupati. Zato naj bi bili tudi kačji pastirji hudobne živali, ki v želji, da bi jih pičile, prežijo na nedolžne.

Kljub temu je človek z močvirjem tesneje povezan, kot bi to morda hotel. Marsikatera obsežna rastoča močvirja, močvirja z vzpetinastimi mahovi, so nastala prav po človekovi zaslugi: zaradi pretirane sečnje gozdov se je spremenila vodna ekonomija prostranih ravninskih predelov. Velikanske količine padavinske vode so zaradi pretrganega krožnega toka pričele zastajati v kotanjah izsekanih predelov, in s tem so bile ustvarjene ugodne razmere za rast šotnih mahov. Tako so nastala obsežna deževnična močvirja Severne Evrope; padavinsko močvirje z več metrov visokimi vzpetinami šotnega mahu na Ljubljanskem barju, ki je bilo znano kot najjužnejše tovrstno močvirje v Evropi, pa je nastalo zaradi rimske uravnave poglavitne vodne žile. Za plovbo zvišana gladina Ljubljanice ni mogla sprejemati za varovalnimi nasipi zastajajoče vode, v njej so se razrasli šotni mahovi in sčasoma docela prerasli danjo raven. S stoletji je šota zadušila domala vse obstoječe cestne povezave, tako glavne, imenovane vicinalne, kot lokalne ceste, imenovane itinerarske, in tako je Ljubljansko barje, če uporabimo Melikove besede, doživelo v srednjem veku pravo ekumensko izobčenje.

Težko je reči, kaj je v preteklosti gnalo ljudi, da so neprestano poskušali prečkati močvirje, namesto da bi ga obšli. Kam se jim je tako neznansko mudilo, ko pa je bilo časa na pretek.
So jih v skušnjavo speljala daljša sušna obdobja ali v nevarnosti skrita varnost pred zasledovalci? Vsekakor vzdrževanje takšnih potov ni bilo lahko, v boju z naravo skorajda brezupno, saj je bilo treba graditi vedno znova, tako jih je bilo ponekod odkritih sedemdeset in več v enem samem močvirju. Najstarejša pota so v severnoevropskih močvirjih začeli graditi že v zgodnji železni dobi (800 let pred n. št.). Toda, če so bila prva pota še ozka in bruncana, so sčasoma postajala vse bolj široka in podeskana, torej vse bolj prevozna in varna z varovalno ograja, kot jo premore današnja avtocesta, in z lesenimi kultnimi figurami na pomembnih postajališčih, ki bi jih nemara lahko primerjali z današnjimi avtocestnimi potrošniškimi servisi, saj so oboji namenjeni priprošnji za varnejšo pot, mar ne?

Takšna pota so pogosto držala do otoških ali polotoških naselbin sredi neprehodnih močvirij. Staroslovansko naselbino Sukov, zgrajeno na kamnitem otoku sredi z brezami poraščenega močvirja, je s kopnim povezoval kilometer dolg lesen mostovž, zato v arheologiji prav Slovani veljajo za največje mojstre lesenih mostov. Vse do danes pa niso zadovoljivo pojasnjeni razlogi, ki so v mlajši kameni dobi dobi gnali nekatera ljudstva ob vznožjih Alp, da so se naselila v koliščarskih naselbinah sredi zamočvirjenih jezer, četudi se zdi verjetno, da je bila varnost njihova poglavitna skrb. Takšno plahneče jezero je bilo tudi Ljubljansko barje, ki je bilo, nemara s prekinitvami, kot jih razodeva kulturno različna keramika, poseljeno najmanj 2000 let. Izkopavanja so pokazala, da so se takratni prebivalci naseljevali tudi v zajezenih rečnih rokavih, tako da se Jalnovemu literarnemu poistovetenju koliščarjev z bobri lahko samo priklonimo.

Čeprav je uporaba šote, to je nakopičenih odmrlih, vendar ohranjenih rastlinskih ostankov, zgodovinsko izpričana že iz rimskih časov - Plinij poroča, da si Frizijci s prstjo kuhajo hrano -, se je sistematično izkoriščanje šote za kurjavo v severni Evropi začelo šele v sedemnajstem stoletju. Na Ljubljanskem barju so šoto začeli rezati v zadnji tretini osemnajstega stoletja in to je trajalo dobrih sto trideset let. Z njo so kurili v tovarni salpetra, sladkorni tovarni in svinčevi topilnici, v opekarnah po ljubljanskem obrobju, v kamniški fabriki smodnika, na državni železnici in celo na ladjah Adrijanskega morja. Šoto so rezali le v predelih visokega barja, tam, kjer je prevladovalo prehodno barje, pa so jo požgali, požarišče obsejali in podorali ter tako pripravili zemljišče za obdelavo.
 
Šoto so tako na tujem kot doma požigali in rezali predvsem kolonisti in najemniki, zanje so to delo seveda opravljali dninarji. V Nemčiji so v močvirjih organizirali javna dela, kazenske kolonije in na koncu celo koncentracijska taborišča - eno najbolj znanih, dachavsko, leži sredi močvirja, imenovanega Dachauer Moor.  

V zadnjih treh stoletjih je bila tako ali drugače izsušena ena tretjina vseh močvirij na svetu, med njimi tudi Ljubljansko barje. Kljub temu da šota že davno ni več direktna surovina za kurjavo, ni zanimanje energetikov za v njej nakopičeno sončno energijo nič manjše. Nasprotno, še povečuje se. V deželah severne Evrope, od Irske do Sibirije, pa tudi v deželah Severne Amerike ogromne količine šote predelajo v metanol. Samo na Švedskem, spomnimo se njihovih "ekološko neoporečnih" barv za les, so s tem namenom do začetka osemdesetih let uničili 500.000 ha močvirij. V deželah nekdanje Sovjetske zveze predelujejo šoto v ogljikove hidrate, ki jih potrebujejo pri pripravi kvašene živinske krme. Za 100 kg kvasa je treba predelati tono šote. Na Poljskem iz šote ekstrahirajo biostimulatorje in bioinhibitorje, uporabne v medicini. Poznavalci ocenjujejo, da svetovne zaloge rjavega premoga znašajo 4,3 % in šote 6 % vseh energetskih surovin. Svetovno zalogo na zraku posušene šote ocenjujejo na nekaj več kot 100 milijard ton. Pri teh načrtih ne manjkajo tako perfidni argumenti ekološke neoporečnosti, kot je ta, da šota vsebuje manj okolju škodljivega žvepla kakor premog in da se uplini pri nižji temperaturi, kar naj bi bila pomembna ekonomska prednost. Šota, pravijo, pa je uporabna tudi v okoljevarstveni tehnologiji: kisla za filtriranje težkih kovin v odpadnih vodah in alkalna za čiščenje komunalnih odplak. Baje veže tudi radioaktivne snovi in je uporabna pri odstranjevanju posledic razlitja mineralnih olj.
Skratka, šotna močvirja, ki se še niti niso opomogla od večstoletnega pustošenja, čaka nova življenjska preizkušnja. Čeprav poteka akumulacija sončne energije samodejno, po naravnih zakonitostih, ki jih verjetno ni mogoče pospeševati, bo človek, če hoče uresničiti svoje energetske načrte, prisiljen dopuščati za rast
šotnih mahov ugodne razmere. To pa pomeni, da bo moral spremeniti
sedanjo brezupno nenaklonjenost do poplav in močvirske dinamike v celoti.

Iztok Geister
Februar 2002