Spanje je ena izmed značilnosti živih bitij, katere funkcija še ni povsem znana. Med spanjem so nekateri deli možganov bolj aktivni kot med budnostjo, spremenjeno je dihanje, bitje srca in izločanje različnih hormonov. Med spanjem, predvsem med globokimi fazami spanja, se izloča rastni hormon, zato je trditev, da otroci rastejo med spanjem, popolnoma pravilna. Spanje je odvisno od cikla svetlobe in teme, zato je pomembno, da smo podnevi izpostavljeni svetli sončni svetlobi, ponoči pa spimo v temni spalnici. V temi se namreč izloča hormon melatonin, ki omogoča normalno spanje. Rezultati študij so namreč pokazali, da tako svetloba kot hrup ponoči znatno motita spanje ljudi in lahko neodvisno drug od drugega posredno vodita v pomembne zdravstvene posledice.
Štetje ovčic je po raziskavi Univerze v Oxfordu neučinkovita metoda uspavanja, saj je tako dolgočasna, da prej ali slej začnemo misliti na kaj bolj kompleksnega.
Spanje in njegove motnje preučujemo v laboratoriju za motnje spanja. S polisomnografijo snemamo več bioloških funkcij, katerih spreminjajoči se vzorci določajo faze spanja. Pri spečem preiskovancu hkrati odjemamo možgansko aktivnost (EEG), spremljamo gibanje zrkel (EOG), mišično aktivnost (EMG), dihanje in zasičenost krvi s kisikom. Polisomnografsko snemanje vedno poteka med nočnim spanjem; preiskovanec ponoči v laboratoriju spi sam, v sobi pa je poleg mikrofona nameščena tudi infrardeča videokamera, s katero spremljamo gibe telesa in morebitno abnormno motorično aktivnost ali napade med spanjem.
Kako spimo?
Raziskave so pokazale, da lahko ločimo 5 faz spanja. Ko zaspimo, se najprej pojavi dremež (faza 1), ki se nadaljuje v plitko spanje (faza 2), sledi globoko in najgloblje spanje (fazi 3 in 4), nato zaznamo aktivno spanje, ki mu rečemo tudi spanje hitrih očesnih gibov (Rapid eye movement sleep – faza REM). Aktivno spanje je faza, v kateri največ sanjamo, oziroma faza spanja, ki je pogostejša in daljša v jutranjem času. Kadar se neposredno iz nje zbudimo, se sanj tudi dobro spominjamo. En cikel spanja zajema vseh pet faz spanja in v povprečju traja 60–90 minut, po navadi pa imamo med spanjem tri ali več ciklov spanja.
Cirkadiani ritmi pri človeku: vpliv svetlobe in teme ter drugih sinhronizatorjev iz okolja, ki preko »notranje ure« vplivajo na ritem telesne temperature, ritem budnosti in spanja, ritem izločanja hormonov (melatonin, kortizol) in posredno uravnavajo tudi druge fiziološke funkcije organizma, kot je npr. imunost.
Povzeto po Sleep medicine 2005
Zgradba spanja se s starostjo spreminja; dojenčki imajo kratke cikle spanja in budnosti, ki se še periodično izmenjujejo na nekaj ur, v starosti pet mesecev pa je dojenček že sposoben prespati v enem kosu večino noči. Majhni otroci poleg spanja ponoči po navadi potrebujejo še dve kratki spanji podnevi, v starosti dveh let podnevi spijo le še enkrat, tudi to pa po četrtem letu starosti praviloma izgine. Daljše nočno spanje se spet pojavi v puberteti, medtem ko se popoldanski spanec ponovno pojavi v starosti.
BESEDILO: Leja Dolenc Grošelj
Hipnoterapija danes
Alen Latini je specialist klinični psiholog in psihoterapevt, ki pri svojem delu v Univerzitetni klinični center Maribor v nekaterih ustreznih primerih uporablja hipnozo.
Besedo hipnoza je prvič uporabil angleški očesni zdravnik James Braid (1795–1860) po grški besedi »hypnos«, ki pomeni spanje. Hipnoza tako pri laikih kot tudi pri strokovnjakih in znanstvenikih vzbuja različna pojmovanja. Kasneje v zgodovini se je za hipnozo uporabil sinonim »trans«, ki je le eno od možnih stanj v hipnozi in ne sinonim za hipnozo.
Od 16. stoletja je hipnozo označeval izjemen strah ali groza, stanje dvoma ali negotovosti, nezavedno ali brezčutno stanje, omedlevica ali nezavest, vmesno stanje med spanjem in bedenjem, stanje omamljenosti ali osupljenosti, še pred kratkim pa stanje mentalne ločenosti od zunanjih stvari, zatopljenost, vzvišenost in zamaknjenost (ekstaza). Kako pa jo pojmujemo danes?
Če upoštevamo, kaj se vse v hipnozi dogaja, jo lahko definiramo kot stanje zožene in usmerjene zavesti, kar omogoča lažji prehod med možganskimi področji. Hipnoza ima pri nas v javnosti zaradi spektakularne neterapevtske uporabe dvomljiv glas. Uprizarjajo jo v različnih odrskih nastopih, ki imajo pogosto mistični prizvok in z zdravljenjem nimajo nič skupnega. Izzovejo fenomene, ki škodujejo razumevanju in sprejemanju hipnoze kot metode zdravljenja v medicini. To pa povzroča odpor strokovnjakov do uporabe te metode kot pomožne metode zdravljenja, diagnosticiranja in raziskovanja. Nekateri strokovnjaki jo celo uporabljajo na skrivaj, da jim kolegi ne bi očitali nestrokovnosti in neznanstvenosti, čeprav je Ameriško medicinsko društvo leta 1958 hipnozo sprejelo kot terapevtsko metodo zdravljenja v medicini. Strah pred uporabo hipnoze pri strokovnjakih je verjetno delno tudi zaradi tega, ker njena uporaba od terapevta zahteva kar največjo intelektualno, emocionalno in predvsem energetsko zavzetost.
Freud, ki ga upravičeno imenujemo prvi arheolog duše, veliki mislec in ustanovitelj psihoanalize, je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril ravno v hipnozi. Navdušenje nad hipnozo je Freuda kmalu popustilo, ker je ugotovil, da določene ugotovitve nimajo nobene povezave z realnimi dogodki iz preteklosti. Pacienta je namreč v hipnozi vodil in usmerjal na področja, ki so bila predmet njegovega raziskovanja, prav pa bi bilo, da terapevt pacientu ne bi sugeriral ali ga usmerjal, saj lahko fantazme, ki jih ustvarja njegovo vodenje, pacient v nezavednem sprejme kot resničnost!
Praktični primeri učinkovanja hipnoze
Izkušnje s hipnozo sem pridobil v dolgoletni klinični praksi medicinske hipnoze v psihoterapiji z osebami, ki so imele različne duševne težave. V medicini hipnozo uporabljamo za odpravo različnih simptomov z dajanjem sugestij in izzivanjem različnih stanj sprostitve, za anestezijo, analgezijo itd. V psihoterapiji pa hipnozo uporabljamo za odpravljanje in ublažitev simptomov (npr. anksioznosti in stresa, strahu, paničnih napadov, fobij in obsesij, depresij), za učenje specifičnih veščin, s katerimi se človek boljše prilagaja in lažje shaja s simptomi, ki jih ima, ter v namene analize nezavednega in osebnosti pacienta (hipnoanaliza).
Oseba se v hipnozi lažje spominja potlačenih doživetij in jih ozavesti, veliko lažje »vidi« potlačene travmatske dogodke, ki jih podoživlja, v psihoterapiji pa jih obdela, ponotranji in sprejme kot dobre izkušnje, ki niso več kot neprebavljivi tujki v psihični strukturi.
Enostavna hipnoza za olajšanje simptomov
Uporaba enostavne hipnoze za olajšanje simptomov je zelo površinska, čeprav nekaterim ljudem tudi to pomaga. Takšna »instant terapija« je strokovno utemeljena in potrebna le v primeru, ko simptomi nimajo kakega globljega psihodinamskega ozadja.
PRIMER: Moški mlajših let, ki je imel hude nočne more po doživeti prometni nesreči na izpitni vožnji, se je ponoči večkrat zbujal, pogosto ni mogel spati. Že pri prvem srečanju ugotovim, da motnja nima globljega psihodinamskega ozadja, torej je treba odstraniti le moteče simptome. V zadnji seansi sledi vožnja po cesti in skozi mesto, kjer je doživel prometno nesrečo. V peti seansi pove, da spi brez težav in da nima več nočnih mor. »Terapijo« končava, pacient čez štirinajst dni naredi vozniški izpit.
BESEDILO: Alen Latini
Več v julijski številki revije GEA.
