IZ PRALET
Z Grajskega griča na Molnik

Odveč je pomislek, da morda ne hodimo po stopinjah prazgodovinskih knezov, ker zna biti to povsem res. Kajti stopinje razmejujejo komaj tri tisočletja in znana je domneva, da se je življenje z Grajskega griča pred okoli 2700 leti preselilo na 582 metrov visoki Molnik.

Kolikor vemo, je na današnjem slovenskem prostoru pred dobrimi 3000 leti prišlo do korenite spremembe v načinu pokopavanja umrlih. Z logičnim, a kljub temu ne vedno povsem zanesljivim sklepanjem, ugotovimo, da se je takrat spremenil tudi pogled naših prednamcev na življenje, svet in sploh vse.

Dosedanje poznavanje življenja v prazgodovinski Evropi namreč pove, da je pred dobrimi 3200 leti prišlo do selitev, v sklopu katerih so na območje današnjega slovenskega prostora z vzhoda prišli ljudje z drugačnimi navadami in pogledi na svet. Svoje pokojne so sežigali na grmadah in ostanke pokopavali v planih grobovih v lončenih žarah ali brez njih, medtem ko so za zgodnejše bronastodobne prebivalce današnje Slovenije značilni skeletni pokopi v gomilah, ki se čez nekaj stoletij ponovijo v starejši železni dobi. To je že druga prazgodovinska zgodba, a v našem primeru ni tako nebistvena, saj so arheologi na Molniku odkopali tako žgane kot skeletne grobove, najdišče pa velja za ločnico med dvema načinoma pokopa oziroma za stičišče kultur. V železni dobi se je zahodno od Molnika ohranil starejši način pokopa, medtem ko so za predele vzhodno od Molnika značilni skeletni pokopi v gomilah.

Po najdbah sodeč, je v času na prehodu med mlajšo bronasto dobo in starejšo železno dobo začela zamirati naselbina na Grajskem griču, zaživela pa je naselbina na Molniku, ki je doživela višek v starejši železni dobi. Njeni prvi prebivalci so domnevno bili neposredni nasledniki »Ljubljančanov« z Grajskega griča. Ostanki gomil in razločni sledovi gradišča na obeh vrhovih Molnika so »šolski primer« železnodobne gradbene zapuščine v naravi. Ko se pobliže seznanimo z njo, znamo kasneje razločiti podobne ostanke, ki jih po vrhovih pri nas ne manjka. Že na tem izletu se zato z Molnika sprehodimo na Magdalensko goro (504 m), ki slovi po pomembni železnodobni naselbini in po bogatih arheoloških najdbah, preteklost pa nam kar na kraju samem približa arheološka pot z informativnimi tablami.

Arheološko obdobje, po katerem najdišče izstopa: starejša železna doba

Za dodatno razsvetlitev preteklosti:
Pirnat-Spahić, Nina et al. 1996. Pozdravljeni, prednamci! Ljubljana od prazgodovine do srednjega veka. Katalog razstave. Cankarjev dom in Mestni muzej Ljubljana, Ljubljana.
Puš, Ivan 1991. Molnik, sedež prazgodovinskih knezov. Mestni muzej, Ljubljana.

PODPISI:
G5 Iz pralet 1: Pogled z Grajskega griča čez Gornji trg na staro Ljubljano; grobišče iz mlajše bronaste dobe je bilo onstran Ljubljanice na kraju, kjer je danes dvorišče SAZU.
G5 Iz pralet 2: Med vzponom na Molnik se ustavimo ter razglejmo naokoli, kajti tak, le kakih 2500 let starejši razgled so imeli prednamci vrh Molnika;  danes se ne more pohvaliti z razgledom, saj ga že dolga stoletja porašča gozd.
G5 Iz pralet 3: Ob poti na Molnik je nedaleč od skupine gomil grmada vej v spomin na kmeta, ki so ga na tem kraju ubili tolovaji.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJI: Dario Cortese