Nemška igralka Meg Gehrts se v filmskem prizoru prebuja kot Bela boginja. Glavnino filma so posneli na gradbišču v Kamini.
Njegovo ime se največkrat omeni v zvezi s prvim avtomobilom na Slovenskem, ki ga je leta 1898 pripeljal z Dunaja v Ljubljano. Med meščani je takrat povzročil pravi nemir, ko je s hitrostjo skoraj 30 km na uro »drvel« po cestah in kvaril podobo mirnega, idiličnega provincialnega mesta. Ljudem je znan tudi kot vsestranski izumitelj, manj znana pa je njegova poveza z Afriko.
Zanimanje za radiotehniko ga je pripeljalo v stik z nemško telekomunikacijsko družbo Telefunken iz Berlina, kjer je opravil krajši tečaj iz telegrafije, nato pa je za njih izpeljal postavitev telegrafskih postaj v Dalmaciji za namene avstrijske vojne mornarice. Čeprav po poklicu ni bil inženir, je njegov inovativni duh prepričal omenjeno družbo, da mu zaupa enega najzahtevnejših projektov v zgodovini telegrafije: vzpostavitev brezžične povezave med Berlinom in nemškimi kolonijami v Afriki.
Prva brezžična povezava Afrike z Evropo
Nemški inženirji so bili zgroženi, da je veliki projekt dobil avstro-ogrski državljan, ki si je povrhu privoščil še nenavaden ultimat: vsa gradbena in tehnična dela bo vodil samostojno brez sodelavcev! Ta odločitev je bila v skladu z njegovim značajem in življenjskim stilom. Oboževal je izzive, v katerih je najraje užival sam.
V nemško kolonijo Togo je pripotoval leta 1911 in po opravljenem terenskem ogledu se je odločil, da za osrednjo radiotelegrafsko postajo izbere kraj Kamina blizu mesta Atakpame. Na gradbišču s površino 12 km² so najprej odstranili drevje in grmičevje in teren izravnali. Za začetek so postavili majhno leseno kočo, v kateri so namestili aparature; moč oddajnega signala so testirali z dvema zračnima balonoma. Naslednji korak je bila postavitev nasipov in tračnic za ozkotirno železnico. Ob progi so postavili mizarsko, kovaško in montažno delavnico. Blizu je bila tudi opekarna. Vzdolž proge so zrasle koče za priseljeno delovno silo, v glavnem pa so bili zaposleni domačini iz bližnjih vasi. Najzahtevnejši del gradnje je bila montaža devetih antenskih stolpov: šest jih je doseglo višino 120 metrov, trije pa so bili visoki 75 metrov. Konec leta 1913 so iz Nemčije sprejeli telegram in prvič v zgodovini je bila vzpostavljena brezžična komunikacija med Afriko in Evropo. Codellijeve pogodbene obveznosti so šle počasi h koncu, in ko je načrtoval vrnitev v Ljubljano, ga je dosegla vest o začetku prve svetovne vojne.
Osrednja stavba radiotelegrafskega kompleksa v Kamini. Levo je konstrukcija hladilnega stolpa.
Codellijev ponos porušen
Nemčija, ki je postala zaveznica avstro-ogrske monarhije, je morala zavarovati tudi svoje kolonije, ki sta jih ogrožali predvsem Anglija in Francija. Togo se je že v začetku avgusta znašel v primežu angleških in francoskih vojaških enot. Namestnik guvernerja von Döring je za čas potekanja bojev v Evropi predlagal dogovor o nevtralnosti. Nikakor si ni predstavljal, da bi se sredi Afrike, pred očmi domačinov, belci pobijali med seboj. Toda ravno to se je zgodilo. Vrhovno vojaško poveljstvo v Berlinu je takoj ukrepalo z ukazom: postajni kompleks je treba razstreliti! Codelli in njegovi sodelavci so v noči s 24. na 25. avgust razstrelili celoten postajni kompleks, antenskim stolpom pa so odpeli nosilne vrvi in mogočne jeklene konstrukcije so zgrmele v globino. Samo pet ur so potrebovali in radiotelegrafska postaja Kamini je izginila iz zgodovine.
Kot vojni ujetnik je Codelli skupaj z ženo in s služabnico preživel še dve leti v Afriki. V mestu Porto Novo v Dahomeju se mu je konec novembra 1915 rodila hčerka Rosemarie. Kasneje so bili preko Alžirije vsi skupaj premeščeni v južno Francijo nato pa v Švico. Codelli je prag domače ljubljanske graščine prestopil šele avgusta leta 1920. Četrt stoletja kasneje je moral še enkrat zapustiti graščino na Kodeljevem, v katero se ni nikoli več vrnil. Baron Anton Codelli je umrl 26. aprila 1954. Star je bil 79 let in je pokopan v kraju Porto Ronco blizu Ascone v Švici.
V Afriki posnet prvi igrani film
Codelliju se je v Afriki pridružil tudi prijatelj Leo Poljanec iz Ljubljane. Razigrani mladostnik je bil pravo nasprotje resnega in aristokratsko zadržanega barona. Poljanec je Codelliju urejal uradniške posle, v prostem času pa je užival v lovu na divjad. Bil je tudi strasten fotograf, saj je že v Togu načrtoval, kako bo rojakom predaval o svoji afriški avanturi. Naredil je veliko črno-belih diapozitivov in fotografij, ki so danes shranjeni v arhivu Slovenskega etnografskega muzeja.
»Zdaj Vam še pokažem, kako smo nekoč ustrelili leoparda,« je pogumno zapisal Poljanec v komentarju k diapozitivom in nadaljeval, »črnci so ga opazili v bližini naših koč. Ko smo žival zasledovali, je napadla črnca in ga ugriznila v hrbet. Nato je skočila vstran, namerili smo naše puške in jo ustrelili.« Dramatični dogodek je dokumentiran s petimi fotografijami, ki v zaporedju pokažejo, kaj se je takrat dogajalo. Nemočna žrtev je obležala pod kremplji zverine in beli lovci so v trenutku zavzeli položaje in se junaško podali v boj. S streli so preplašili leoparda, da je izpustil žrtev in se pognal v beg. Toda pogumni lovci so stekli za njim, prijeli puške za cev in kar s kopiti dotolkli nevarno zverino. Sledilo je skupinsko fotografiranje s trofejo, nato pa je prišel trenutek resnice: vse skupaj je bilo zaigrano za pustno šalo, saj so leopardovo kožo kupili in žival nagačili.
Več v junijski izdaji revije GEA.
