Skoraj ni najti človeka, ki Vučka ne bi poznal. Je simbol najlepših dogodkov v Sarajevu. Čemu pripisujete tolikšno prepoznavnost Vučka?
Ne vem. Za Vučkov uspeh je verjetno kriv duh Sarajeva; tam je Vučko danes še skoraj bolj živ kot pred šestindvajsetimi leti. Sam sem pred nekaj leti med obiskom v Sarajevu v restavraciji kot avtor Vučka doživel stoječe ovacije. To je preprosto neverjetno; morda se sliši samovšečno, a neverjetno se mi zdi, da je mogoče, da stvar, kot je maskota, preživi tako dolgo …
Ampak ni veliko maskot olimpijskih iger, ki bi bile tako prepoznavne, kajne? Se nam to zdi le zato, ker je bil Vučko naš?
Nobena do zdaj tudi v širšem merilu ni bila tako prepoznavna kot Vučko. Po olimpijskih igrah in predvsem s prihodom interneta sem nekoliko raziskoval maskote in njihovo dolgoživost in sem ugotovil, da nobena ni niti slučajno preživela več časa, kot je trajala olimpijada.
Vučko pa je prav zaživel šele po olimpijskih igrah …
Res je. Po igrah so ga najprej Bosanci vzeli za svojega in ta duh se je potem širil. Igre pa – vsaj tako se je zdelo takrat – same po sebi niti niso bile tako pomembne. Za Sarajevo je bilo takrat pomembneje, da je dobil letališče, infrastrukturo in vse, kar spada k takemu dogodku. Ante Sušić, takratni župan Sarajeva, ki si je olimpijske igre tudi zamislil, mi je rekel: »Joža, ako mi dovedeš ovog vuka među narod, skidam ti kapu …«
In ste ga spravili med ljudi. Ampak natečaj za maskoto je bil precej zanimiv, kajne?
Na natečaj za maskoto olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevu se je javilo več kot tisoč oblikovalcev, nekaj sto jih že na začetku ni ustrezalo razpisnim pogojem; tudi sicer je bila glavnina predlogov precej amaterska, nekaj pa je bilo seveda predlogov, ki smo jih pripravili strokovnjaki. Med predlogi se je vseeno znašlo na primer sto sneženih mož, zajcev, ježev, volk pa je bil le eden – moj. Pa še tega sem na pošto odnesel dobesedno zadnji dan pet minut pred polnočjo ... Kasneje pa so mi napol zaupno celo povedali, da bi moj predlog upoštevali v vsakem primeru, tudi če bi prišel s prepoznim žigom, ker je tako izstopal. A potem se je zapletlo … Izbranih je bilo šest najboljših predlogov, med drugim tudi izjemno lep, stiliziran predlog Oskarja Kogoja, lisica. Te so nato objavili v časopisih po vsej Jugoslaviji in bralci so lahko izbrali svojo maskoto; bralci so izbrali Vučka. Na prvotni izbor komisije pa se je takrat pritožil Slovenec, ki je prav tako poslal svoj predlog, in natečaj so morali ponoviti. Pa je Vučko vseeno spet zmagal … Problem pa je seveda bil, ker so maskoto že tako ali tako izbirali zelo pozno, to pa je proces še podaljšalo.
Je bilo to, da je izbralo ljudstvo, nekaj nenavadnega ali je bil to preprosto duh socializma in Jugoslavije?
Rekel bi, da je bilo to čisto tipično za Jugoslavijo, nič nenavadnega ni bilo to …
Kakšen je bil proces nastajanja Vučka?
Vem, da sem nekoč bral neko knjigo v zvezi z Bosno, in moje prve asociacije na Bosno so bili čevapčiči, Jahorina in volkovi. Takšno sem takrat imel predstavo o Bosni. A izhodišče za oblikovanje Vučka mi je bila ruska olimpijada, katere maskota je bil medved Miša, ki je prvi dosegel izjemen finančni uspeh. Maskota je neka posebna kategorija oblikovanja – vsak bi jo imel in odnesel domov … in tudi jaz sem želel ustvariti nekaj takega. Predloge sem pripravil ročno in za tridimenzionalne verzije sem potreboval ogromno časa, saj se z računalniki takrat še ni dalo delati vse. Tako smo potem našli lutkarja Ivico Bilka, ki je izdelal lutko Vučka. Takrat je ročno izdelal sto petdeset ali dvesto Vučkov, ki so jih prejeli Samaranch (tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, op. ur.) in drugi funkcionarji. Med drugim sem jih nekaj prejel tudi jaz in nekoč mi je neka ženska na letališču zanj ponujala 500 dolarjev, ker jih ni bilo mogoče dobiti. Problem te maskote je bil, ker so – tako kot na olimpijado – tudi na uspeh Vučka bili popolnoma nepripravljeni. Nekoč mi je neki znanec iz Nemčije celo povedal, da nekdo po televiziji išče koga, ki bi mu prodal maskoto Vučka. Tovarna, ki ga je (sicer slabo) izdelovala, jih je proizvedla 126.000 – iz »Vučkovega« denarja so postavili celo tovarno ...
Zakaj, mislite, je toliko olimpijskih maskot živali?
Žival predvsem za otroke predstavlja identifikacijo z določenimi pozitivnimi lastnostmi.
Že, ampak volkov se večina otrok boji …
Ja, zanimivo. Doma imam še shranjene odrezke številnih polemik, ki so se dotikale prav tega. Mnogi so bili proti volku zaradi njegove krvoločnosti in podobnih lastnosti, mi pa smo ga zagovarjali z argumenti, da se volk bori za preživetje, da ni plašljiv kot zajec ipd.
Zob, ki ste mu ga prvotno narisali, pa ste mu vseeno zbrisali …
Res je in pripomba komisije se mi je zdela na mestu; tako deluje še bolj prijazno.
Vučko je bil v začetku Jahorinko, kot ste ga imenovali vi. Zakaj so mu spremenili ime?
Da ne bi bilo ime preveč lokalno … navsezadnje je v Bosni tudi npr. Bjelašnica. Mislim, da so se dobro odločili, čeprav se zdi težko izgovorljivo ime, a skoraj nisem srečal tujca, ki bi ga poznal, a ne bi znal izgovoriti imena.
Kako ste proslavljali zmago na natečaju? Ste zaslužili dovolj za nekaj let mirnega življenja ali pa je bila zmaga zgolj zadoščenje? Če bi bili v ZDA, bi verjetno še danes živeli od Vučka, pa v resnici ne …
Še danes me marsikdo vpraša, ali še služim od Vučka (smeh). Verjetno bi lahko zaslužil bistveno več, veliko ljudi je name pritiskalo z nasveti o zaslužku. A neki moder gospod, ki se je ukvarjal tudi z avtorskimi pravicami, g. Pretnar, mi je takrat rekel: »Mladi mož, javili ste se na razpis in v tistem trenutku ste sprejeli razpisne pogoje.« Takrat se je seveda olimpijski komite lepo zahvalil in izplačal nagrado, ki pa je ni bilo prav veliko. A če bi jaz takrat silil vanje, bi verjetno pristali na vse, saj jim je glede izbora maskote že tekla voda v grlo. Pa nisem želel … Po olimpijadi pa je Avtorska agencija predlagala tožbo, saj so želeli videti, kako bi se ta primer odvil. Pristal sem, a le pod pogojem, da ne bom imel opravka z odvetniki. Potem pa dobim čez nekaj časa pismo iz Sarajeva, v katerem so me vabili na srečanje in podpis poravnave. Pa sem šel v Sarajevo, kjer so me izjemno lepo sprejeli in pogostili, in podpisal poravnavo – s tistim denarjem pa sem si res lahko kupil stoenko.
Ste v času iger imeli kot avtor Vučka kakšne privilegije?
S tem je povezana zanimiva zgodba. David Tasić (iz četverice JBTZ, op. ur.) je tik pred začetkom iger z mano naredil intervju in me med drugim vprašal, kdaj grem na olimpijado. Pa sem mu povedal, da ne vem, ker nisem bil povabljen. Skoraj ni mogel verjeti … Naslednje jutro pa mi je poštar prinesel telegram, v katerem so me vabili, da si izberem prizorišča, ki bi jih rad obiskal, in čas ter trajanje obiska. Na letališču sta me potem čakali karti zame in za soprogo, v Sarajevu naju je pričakala hostesa, z akreditacijo pa sva prišla lahko kamor koli.
Kaj je bila po vašem mnenju oblikovna posebnost Vučka? Izmed šestih maskot v ožjem izboru je le Vučko imel obrazni izraz …
Ja, verjetno je to res bila njegova posebnost, ki pa mu je hkrati dala nekaj mehkobe in prijaznosti. Z risbami Vučka je bilo opremljenih tudi nekaj slikanic, ki so celo prejele nagrade na knjižnih sejmih.
Ga je bilo zato tudi lažje animirati? Mnoge animirane verzije je še danes mogoče najti, npr. na spletni strani Youtube …
Ja, animiral ga je Nedeljko Dragić, skupaj sva delala v Zagreb filmu. Animacija je bila tudi eden izmed razlogov za to, da je bil Vučko zelo priljubljen med otroki – tudi tistimi, ki so bili v času iger še dojenčki in so se z Vučkom seznanili kasneje.
Predvsem v Sarajevu in med zbiralci je Vučko danes še zelo živ; baje je majica z Vučkom v Sarajevu še vedno med najbolje prodajanimi – šestindvajset let kasneje!
Ja, baje je res tako. Ko sem hodil po Baščaršiji, so me vsi trepljali po ramenih. Vučko je na Baščaršiji še vedno legenda. Včasih mi je v takih situacijah prav nerodno … Pred časom ga še na poslovni vizitki nisem imel, ampak ker je Vučko na neki način eden izmed mojih prepoznavnih izdelkov, je prav, da mu tudi jaz dam pravo mesto. Izdelek za olimpijado se težko primerja s čimer koli drugim.
Vučka ste pred kratkim osvežili …
Ja, dal sem mu barve; med drugim sem ga nekoliko spremenil za apartmajsko naselje Borisa Strela na Jahorini. Lastništvo maskote olimpijskih iger namreč po štirih letih po igrah preide v last Mednarodnega olimpijskega komiteja, ime pa je last mesta Sarajevo, zato je Boris moral od mesta pridobiti pravico za uporabo imena. Meni kot avtorju pa moralne pravice do izdelka seveda ostanejo, zato sem ga imel pravico osvežiti. Zdaj je bilo to toliko lažje, ker delamo vse z računalnikom in je vse lažje in hitro … Ko sem delal originalnega Vučka, sem vse delal »peš«, narisal pa sem čiste linije, skoraj računalniške, da sem se izognil disneyjevski risbi. Mimogrede, takrat so me celo novinarji spraševali, kako komentiram podobnost Vučka z Mustrovim Lakotnikom. In priznati moram, da nisem na podobnost niti pomislil. Z Mikijem sva dobra prijatelja in tudi on pravi enako – volk je pač volk …
Koliko omar gradiva v zvezi z Vučkom imate doma?
Ne prav veliko. Imam prvo maskoto, nekaj risb, plakatov in drobnarij. Tudi v Sarajevu po vojni ni ostalo veliko ohranjenega in tudi v muzeju je bolj malo stvari o Vučku.
Mislite, da bi uspela zbiralna akcija predmetov Vučka, ki jih ljudje hranijo doma po predalih?
Gotovo. Skoraj še nisem srečal človeka, ki doma ne bi imel vsaj enega predmeta, povezanega z Vučkom. To je gotovo fenomen. Če bi imel poslovno žilico, bi lahko samo s prodajo majic zaslužil za dve hiši. Za svoji hčerki sem namreč dal izdelati nekaj majic z Vučkom in na morju sta bili v osemdesetih prava atrakcija, ženske, mamice, so me na kolenih prosile, naj jim jih prodam za njihove otroke …
Da je aktualen še danes, kaže dejstvo, da je Vučko na Facebooku. Koliko pa je v različnih pojavnih oblikah danes vreden med zbiratelji?
Za Facebook sem slišal, ne vem pa, koliko je vreden med zbiralci. Sem pa nekoč, ko je Ljubljana gostila konvencijo zbirateljev pez figuric, izvedel, da je figurica Vučka dosegla ceno 500 evrov, kar je daleč najvišja cena za katero koli pez figurico.
Kaj bi za olimpijske igre v Sloveniji narisali danes?
Nimam pojma, pa tudi za Vučka moram priznati, da nisem preveč dolgo razmišljal. Narisal sem ga v enem hitrem trenutku. Pogosto je za dobre ideje to vse, kar potrebuješ – en trenutek, ki se posreči.
