UVODNIK FEBRUAR

 Avstralski staroselci (vsaj tisti, ki še živijo na starodavni način) baje ne razumejo pomena tekmovanja. »Če eden zmaga, potem vsi drugi izgubijo; kaj je v tem zabavnega?« se sprašujejo. Vse živo in neživo okoli sebe namreč dojemajo kot Enost. In zakaj bi potemtakem želel delček Enost premagati?

Vse lepo in prav, a takšno razmišljanje se vsaj v sodobnem svetu hitro konča, ko se je treba bojevati za osnovno preživetje. Čeprav se nam, pogosto vase zagledanim sodobnežem, danes zdi za preživetje nujno skoraj vse, kar imamo, imamo v resnici tudi mi še vedno le »zemeljske« potrebe – potrebujemo vodo, hrano in zrak; »eterične« potrebe za preživetje, kot je npr. ljubezen, pridejo potem.

Kaže, da bomo zaradi neverjetnega števila Zemljanov in neverjetne  kvadrature rodovitnega sveta, ki ga letno »požrejo« puščave, poplave in druge neprijetnosti, za osnovne vire kmalu tekmovali. Mnogi (baje najpametnejši) se pred tem že varujejo – kupujejo izvire bistre vode in rodovitno zemljo za pridelavo repe, krompirja in solate. Vsem drugim pa nam preostane le upanje, da si bomo lahko z denarjem, ki ne zadostuje za omenjeno neodvisnost, ga je pa večinoma dovolj za odvisnost od trgovin, kupili vsaj osnove, ko bo to treba. Tu pa se bo začelo tekmovanje ... Na to me je zadnjič opozoril sicer v Ljubljani pogost dogodek. V poznem sobotnem večeru me je presenetila suha pipa v kopalnici. Nejeverno sem jo prižigala in ugašala, od nje pa niti kaplje vode. Zjutraj je pogled na parkirišče razkrival, da je spet počila vodovodna cev in da do večera z vodo ne bo nič (ljubljanski vodovod je znan po svojih izjemnih, ponekod skoraj 50-odstotnih izgubah vode v omrežju!). Pa sem šla – po vodo. Vedela sem, da je ne bom potrebovala prav veliko (čeprav je sicer povprečni Slovenec porabi 150 l na dan!), ampak Ljubljanica je strupena, sneg pa je po nekaj dneh ležanja in izpostavljenosti izpuhom, prahu in pasjim iztrebkom tudi. Torej sem šla tja, kamor pač med betonom lahko greš po vodo – v trgovino. Prazne police so kazale, da je že navsezgodaj potekala tekma za nekaj litrov ustekleničene vode ...

Lačnih in žejnih bo iz leta v leto gotovo vedno več. In ko bo to število preseglo kritično maso, se zna kaj hitro zgoditi, da bomo vstopili v tekmovanje, ki bo presegalo vse do tedaj poznane »dvoboje«.

Zato je morda res dobro, da kdaj pa kdaj kakšna majhna neprijetnost, recimo suha pipa, naše prioritete postavi na realna tla. Pa četudi za en dan. Navsezadnje velja – dan na dan, spoznanje na spoznanje ...

Anja Leskovar, odgovrna urednica 

FOTOGRAFIJA: Domen Grögl