PO SVETU
Pakistan – na stičišču kultur

Pakistan je eden izmed zahtevnih popotniških ciljev, v marsičem tako drugačen od bližnje mistične Indije ali Irana, ki je vedno slovel po svoji gostoljubnosti. Na pakistanskih podeželskih bazarjih in trgih eksotični obrazi bradatih starcev redke prišleke, ki se pojavijo v njihovem tradicionalnem svetu, pozabljenem v času in prostoru, pospremijo S sumničavimi pogledi. Kljub temu pa popotniki, ki se znajo zliti z drugačnostjo, pod lupino te navidezne trdosti najdejo svet starodavne kulture, pristne gostoljubnosti in poštenja, ki po svojih starih tradicionalnih, nenapisanih kodeksih nespremenjeno deluje že stoletja. Pakistan je svet za poznavalce, dejstvo pa je, da kot umetna, novodobna politična tvorba ni enovit svet, temveč konglomerat ljudi in pokrajin, ki so daleč od skupne identitete. Pakistan pa je tudi svet čudovitih gora in skrivnostnih ljudstev – Kalašev, Burušev ali neobvladljivih, ponosnih Paštunov.

Zgodovina Pakistana je starodavna. Tu sta med 2500 in 1500 let pr. n. št. v plodni dolini Inda cveteli eni izmed prvih urbanih kultur človeštva, civilizaciji skrivnostnega mesta Harappa in monumentalnega Mohendža Dara. Skozi burno zgodovino so se za prvimi indoarijskimi kulturami vrstili številni valovi zavojevalcev, kot so bili Perzijci, Grki, Arabci, številni turški iz Srednje Azije, divja afganska plemena, Mongoli in Sikhi  ter novodobni Britanci kot zadnji kolonialni gospodarji bogate Indijske podceline. Vsak izmed njih je pustil pečat pestri krajini in raznolikim ljudem. Danes se v tem svetu islama zdijo bogata arheološka najdišča budistične dobe ali ostanki baktrijskih Grkov na območju Taxile kot nekakšni skrivnostni relikti, ki pričajo o popolnoma drugačni sliki in zgodovini tega prostora.

Po krvavem obdobju delitve Britanske Indije in obdobju neodvisnosti po letu 1947 sledijo številni konflikti zaradi spornih območij Kašmirja, Sinda, Pandžaba, Baltistana in skrajnega goratega severa na območju Gilgita in Hunze. V letu 1971 se na vzhodu Indije od Pakistana odcepi še muslimanski Bangladeš (prej Vzhodni Pakistan). Prva leta neodvisnosti so bila zaznamovana z iskanjem skupne identitete v deželi tako različnih kultur in sovražnih, zunanjih dejavnikov, ki so ogrožali obstoj Pakistana kot enovite države.

Prej in danes

Danes je Pakistan ena izmed najgosteje naseljenih držav sveta z več kot 180 milijoni prebivalcev, od katerih jih skoraj petina živi z manj 1,25 USD dnevno na prebivalca. Kar 96 % prebivalstva je muslimanov, od teh je tri četrtine sunitov, četrtina šiitov in manjšina ismailitov na goratem severu. Po nastanku samostojne države je v Pakistanu ostalo izredno malo hindujcev, sikhov in kristjanov. Pakistan je ena izmed regionalnih velesil, politično in upravno je razdeljen med štiri večje federalne enote: Balučistan, Sind, Pandžab in Severozahodno obmejno območje ter nekatera napol avtonomna plemenska območja, kot je npr. Waziristan.

Prvi novodobni popotniki, ki so v romantičnih šestdesetih letih preteklega stoletja potovali proti Indiji s svojimi vozili skozi takrat neproblematični Iran ter eksotični Afganistan, so se s Pakistanom srečali v negostoljubnem puščavskem Balučistanu. To je ena izmed najredkeje naseljenih provinc Pakistana, dežela trdih, nomadskih Balučev ali Beludžev, starodavnih Brahujev in neobvladljivih Paštunov. Stoletja je to puščavsko območje veljalo za nevarno, zato so se ga izogibale celo trgovske karavane. In čeprav danes že več kot polovica prebivalstva Balučistana živi v mestu Quetta ali njegovi okolici, še vedno, po štirih desetletjih začetkov pionirskega turizma, redki zahodnjaki, ki v Pakistan prispejo s svojimi vozili, Balučistan prevozijo v najkrajšem možnem času in se odpravijo proti gostoljubnejšemu severu ali bližnji Indiji.

Danes večina popotnikov prileti v eno izmed velemest – v Karači, Lahore ali Islamabad. Srečanje s popolnoma drugim svetom, revščino in kaotičnim prometom grozovito prenaseljenih mest je za povprečnega zahodnjaka na začetku pravi kulturni šok, ko pa počasi začutimo drugačni utrip tega dela sveta, spoznavamo čar barvitih bazarjev in toplino preprostih ljudi, se nam odpirajo popolnoma nove dimenzije te zanimive dežele.

Prijazni sever – gore Karakoruma in Hindukuša

Največji del turistov in tudi številne alpinistične odprave privlači gorati sever, zlasti gore Karakoruma in Hindukuša, zato se jih večina takoj odpravi proti severu. Skrajni sever Pakistana administrativno spada v Severozahodno obmejno območje, ki politično zajema območje Baltistana, Gilgita in Chitrala. Ko se skozi nevarni in nepredvidljivi Kohistan vzpenjamo po znameniti Karakorumski cesti (zgrajeni šele v letih 1960–1970), se pokrajina kljub negostoljubni višini zdi drugačna, ljudje pa bistveno mehkejši in prijaznejši. Gorati sever je zaradi stoletne osame in nedostopnosti popolnoma drugačen od preostalega Pakistana. V vzhodnem Baltistanu je že čutiti vpliv budizma, na severu v Hunzi, Gojalu in Chitralu pa bistveno zmernejši islam pripadnikov ismailitov.

Prvo srečanje z visokimi gorami Karakoruma pomeni mogočni osamelec, osemtisočak Nanga Parbat, višje proti vzhodu pa vratolomna cesta proti Baltistanu in mestu Skardu popelje v osrčje Karakoruma. Skardu je odlično izhodišče za pohode in alpinistične vzpone proti ledeniku Baltoro, Gašerbrunu in drugi najvišji gori sveta K2. Iz Gilgita, upravnega središča severa, pot proti severu vodi v slavno dolino Hunze, deželo Burušev, stoletnikov skrivnostnega porekla.

Zahodno od Gilgita leži znameniti prelaz Shandur, ki ločuje območje Gilgita od Chitrala in kjer se na nadmorski višini 3700 m (najvišje igrišče za polo na svetu!) vsako leto pomerijo najboljši igralci pola z obeh strani prelaza. Polo je stara tradicionalna perzijska konjeniška igra, tukaj pa se od leta 1936 vsakega julija pomerijo najspretnejši konjeniki s svojimi kladivi, ki jih bodrijo tisoči privržencev iz obeh dolin. Kar 'buzkaši' (konjeniška igra z mrtvo ovco) pomeni za Afganistan, pomeni polo za sever Pakistana.

Na zahodni strani prelaza Shandur leži pravljična pokrajina Chitrala. Na severu Chitrala proti Vahanskemu koridorju ležita prijazni dolini Yarkhun in Ghizar, kjer živijo pretežno Tadžiki. Poleg večinskih Chitralcev (ljudstvo Kho) živi v gorah Hindukuša še ljudstvo animističnih Kalašev; ti so zadnji ostanek ljudstva Kafirjev (nevernih), ki so bili na afganistanski strani v Nuristanu po težkih bojih islamizirani šele pred dobrim stoletjem.

A kljub temu da je Pakistan ena izmed najgosteje naseljenih držav sveta, mu je uspelo ohraniti številne živalske vrste, med katerimi je tudi nacionalni simbol dežele, vijeroga koza oziroma markhor (Capra falconeri). Samo še nekaj tisoč primerkov te redke živalske vrste krasi gozdove Kašmirja in visokogorje Hindukuša v Chitralu, en primerek pa lahko vidite tudi v Sloveniji – ljubljanski živalski vrt gosti ogroženo vijerogo kozo s skoraj meter dolgim spiralastim rogovjem.

Gore Hindukuša in Karakoruma so tudi zatočišče zelo ogroženega snežnega leoparda. V gorskih dolinah proti afganistanskemu Vahanskemu koridorju in prelazu Khunjerab živi nekaj sto strogo zaščitenih divjih ovc, imenovanih po Marcu Polu (Ovis ammon polii), ki so podvrsta največje divje ovce argali. Pakistanske gore dajejo zavetje tudi divjim ovcam vrste urial (Ovis orientalis vignei) in bharal (Pseudois nayaur). Gore južnega Karakoruma in Kašmirja so tudi zatočišče za rjave in azijske črne medvede, rise in celo volkove. Endemičen prebivalec reke Ind je tudi izredno redki, slepi sladkovodni delfin (Platanista gangetica minor). Samo še kakšnih tisoč se jih upira degradaciji njihovega naravnega okolja (onesnaževanje, gradnja jezov), zato je zelo verjetno, da bo tudi indski delfin delil žalostno usodo rečnih delfinov reke Jangcekjang, kjer so zadnjega predstavnika delfinov videli leta 2004.

Več v februarski številki revije GEA.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Mare Lakovič