Revija Gea v sodelovanju z Unescom Slovenija ob mednarodnem letu biotske raznovrstnosti razpisuje fotografski natečaj s temo

RAZKOŠJE NARAVNE RAZNOLIKOSTI

Več o tem lahko prebrete tukaj.

**************************************************

TEMA MESECA

Zgodbe petih zimskih olimpijskih krogov

»Višje, hitreje, močneje« je še vedno vodilni moto modernih olimpijskih iger, o katerem je sanjal pobudnik olimpijskih iger moderne dobe Pierre de Coubertin. Nemški arheologi so sredi 19. stoletja odkrili ruševine antične Olimpije, prav v času, ko je Coubertin ugotavljal, da je francoska vojska slabo telesno pripravljena in je zato izgubila vojno. To ga je spodbudilo k oblikovanju olimpijske ideje. Coubertin si je igre zamislil kot način zbliževanja narodov, na katerem bi se mladi namesto v vojnah pomerili v različnih športih. Zgodba zimskih iger pa je nekoliko mlajša, saj so se rodile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Na začetku ni bilo ne zastave ne ognja in ne zaobljube. Zaigrala je himna, ki je bila zložena posebej za ta dogodek. Ponovno pa bo prav ta himna zadonela tudi letos v Vancouvru. Olimpijska zastava s prepletenimi petimi krogi različnih barv, ki ponazarjajo pet kontinentov, je prvič zaplapolala v Antwerpnu leta 1920. Nastala je po zamisli Pierra de Coubertina in je bila predstavljena ob dvajseti obletnici mednarodnega olimpijskega komiteja v Parizu leta 1914. Isto zastavo so razvijali na vseh igrah do leta 1988, ko so Korejci darovali novo. Stara zastava je odtlej shranjena v olimpijskem muzeju v Lozani. Olimpijski ogenj, še eden od simbolov iger, ima praizvor v grškem mitu o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga podaril ljudem. Na igrah so ga prvič prižgali leta 1928 v Amsterdamu, olimpijska štafeta pa je prvič krenila na pot pred igrami v Berlinu leta 1936. Pot je začela v Grčiji in preko sedmih držav prispela v Nemčijo. Maskote iger, ki so postale nepogrešljive za zbiralce in ljubitelje iger, so se začele pojavljati šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. In čeprav je bila prva maskota predstavljena na zimskih igrah v Grenoblu (1968), ima primat uradne maskote jazbečar Waldi iz Münchna (1972). Pri nas je najbolj priljubljena in znana maskota sarajevskih iger iz leta 1984, ki jo je ustvaril Slovenec Jože Trobec. Njegov Vučko je bil izbran ob pomoči bralcev takratnih največjih jugoslovanskih časopisov v konkurenci šestih finalistov: snežne kepe, divje koze, lisice, jagenjčka in ježa.

Rojstvo zimskih olimpijskih iger

Na prvih igrah moderne dobe so bili v ospredju letni športi, v program pa je bilo uvrščeno tudi drsanje, ki so ga prvič izvedli v Londonu leta 1908. Prve zimske igre so bile šele leta 1924 v Chamonixu. So pa v Skandinaviji že od leta 1901 potekale neke vrste zimskih iger, ki so jih imenovali nordijske igre in so si sledile na dve leti. Ker je bilo drsanje že uvrščeno v program olimpijskih iger, so se krepila prizadevanja, da bi se pod okriljem letnih olimpijskih iger v Stockholmu leta 1912 organiziral tudi teden zimskih športov. Vendar so švedski organizatorji tej ideji nasprotovali, ker so hoteli ohraniti svoje nordijske igre.

Ponovni poskus je bil aktualen na naslednjih igrah v Berlinu leta 1916, toda igre so takrat odpadle zaradi prve svetovne vojne. Naslednjim igram v Antwerpnu so poleg drsanja dodali še hokej na ledu in tako ni bilo več ovir za rojstvo zimskih olimpijskih iger. Prve zimske igre v Chamonixu so bile zelo uspešne, saj je v šestnajstih disciplinah sodelovalo preko dvesto udeležencev iz šestnajstih držav. Tekmovalo je le petnajst žensk, ki so smele nastopati le v umetnostnem drsanju.

Naslednje igre v St. Moritzu  leta 1928 je zaznamovalo vreme. Otvoritvena slovesnost je potekala v polarnem mrazu. V nadaljevanju iger se je temperatura obrnila in dvignila celo do 25 ˚C; hitrostno drsanje je bilo zato odpovedano, smučarski tekači na 50 km pa so imeli nemajhne preglavice s snegom in mažami.

Otvoritvena slovesnost prvih iger v Chamonixu

Olimpijske igre se vrstijo na vsaka štiri leta, vmes nastopi čas olimpijade (čas med dvojimi olimpijskimi igrami). Do leta 1992 so poletne in zimske olimpijske igre potekale v istem letu. Nato pa so zimske igre zamaknili za dve leti in naslednje so bile že leta 1994 v Lillehammerju. Taki odločitvi je botrovalo zmanjševanje stroškov in skrajševanje časa med dvema največjima in najpomembnejšima športnima dogodkoma na svetu.

Velike zgodbe

Zimske olimpijske igre so zaznamovala napeta tekmovanja, zmage manj znanih športnikov in porazi favoritov, pa tudi dogodki v zakulisju. Igre so porodile številne nepozabne zgodbe, posebne junake in nemalo presenečenj.

Za največje presenečenje velja zmaga ameriškega hokejskega moštva na igrah v domačem Lake Placidu leta 1980 nad takrat že desetletje nepremagljivo sovjetsko reprezentanco. V ameriški ekipi so se zbrali študentje in amaterji, saj igralci iz profesionalne lige NHL niso smeli nastopati. Moštvi sta se srečali v polfinalu. Obetal se ni le športni, temveč tudi politični dvoboj, saj je bila hladna vojna na vrhuncu in so tekmo poimenovali »komunizem proti demokraciji«, »David proti Goljatu«, »možje proti dečkom«. Toda z neverjetno voljo, odločnostjo in taktiko so Američani presegli sami sebe. Sovjetski trener Viktor Tihonov je v vratih dal prednost mlajšemu in manj izkušenemu Miškinu pred legendarnim Vladislavom Tretjakom in zdelo se je, da je s tem naredil pravo potezo. Igralci »zbornaje komande«, kot so tudi imenovali sovjetsko ekipo, so povedli z 1 : 0 in 3 : 2. A so Američani pred koncem druge tretjine izenačili na 3 : 3. V zadnji tretjini pa je ameriški kapetan Mike Eruzione na podajo Johna Harringtona, zdajšnjega slovenskega hokejskega selektorja, dosegel zmagoviti gol in uvrstitev v finale. Tam je padla še finska ekipa in Američani so se veselili zlata.

Legende alpskega smučanja

Avstrijec Toni Sailer je na igrah v Cortini leta 1956 zmagal v vseh treh alpskih disciplinah. Še bolj kot z zmagami je navdušil z razliko, s katero je premagoval tekmece. V veleslalomu je zmagal z razliko 6,2 sekunde, kar je še vedno največja razlika v zgodovini olimpijskih iger, v slalomu za 4 sekunde in v smuku za 3,6 sekunde. Svojo športno pot je končal že pri triindvajsetih letih in se posvetil filmski karieri.

Slovesno zaobljubo v imenu športnikov je v Sarajavu dal alpski smučar Bojan Križaj

Francoz Jean-Claude Killy je zaznamoval igre v domačem Grenoblu leta 1968. S tremi zlatimi medaljami v alpskem smučanju je postal prvi smučar, ki mu je uspelo ponoviti Sailerjev dosežek. Toda na poti do tega ni šlo brez polemik. V slalomu sta Norvežan Håkon Mjoen in Karl Schranz iz Avstrije dosegla boljši čas, a so ju zaradi zgrešenih vratc diskvalificirali. V tistem času igre tudi še niso bile skomercializirane, zato se je Killy znašel tudi pod drobnogledom takratnega predsednika olimpijskega komiteja Averyja Brundagea. Slednjemu ni bilo pogodu, da so se na Killyjevih oblačilih pojavljali napisi pokroviteljev, da se je z njimi javno fotografiral, za to pa dobil plačilo »pod mizo«.

Ena od legend iger je tudi avstrijski smukač Franz Klammer, zmagovalec petindvajsetih smukov za svetovni pokal in petkratni zmagovalec smukaškega svetovnega pokala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dogodek, ki je zaznamoval »cesarja Franza«, kakor so mu tudi pravili, je prav gotovo njegova zlata medalja na domačih igrah v Innsbrucku leta 1976. Bil je med glavnimi favoriti za zmago v smuku. Ob progi ga je bodrilo preko šestdeset tisoč glasnih domačih navijačev. Skrbelo jih je, da ima Klammer zelo visoko startno številko 15, kar je pomenilo, da bo vozil po že zelo slabi progi. Švicar Bernhard Russi, branilec naslova, je startal kot tretji in z izvrstnim časom prešel v vodstvo – vse do Klammerjevega nastopa. Klammer se je pognal po progi in pri vmesnem času še zaostajal za tekmecem, a je v drugi polovici proge z vratolomno vožnjo na meji padca uspešno prečkal vse ovire. Množica navijačev je ponorela od veselja – zmaga in zlata olimpijska medalja sta bili njegovi. Po tekmi je povedal: »Ves čas sem mislil, da bom padel, in pošteno me je bilo strah.«

Povsem drugačno pa je bilo vzdušje ob spektakularnem padcu Avstrijca Hermanna Maierja v Naganu leta 1998. Padec je bil tako grozovit, da so se gledalci ob progi in pred televizijskimi zasloni spraševali, ali je mrtev. Bil je glavni favorit za zmago kar v treh disciplinah. Na dan smukaške tekme je bila vremenska napoved lepa, pihal je le veter z močnimi sunki. Maierju v nekem zavoju smuči niso najbolje prijele, zajel ga je veter in ga dvignil v zrak. Pri hitrosti preko 120 km/h je poletel 50 metrov po zraku, čez zaščitne ograje in po številnih prevračanjih pristal zunaj smučišča. Po nekaj trenutkih negotovosti, ko je ležal v snegu, se je sam pobral in odsmučal v dolino. »Bil sem zelo hiter in veter je pihal od zadaj,« je povedal po padcu. »Dvignilo me je v zrak, gledal sem v nebo in čakal na padec,« je še dodal »Herminator« in upravičil svoj vzdevek. »Le kako bi lahko bil mrtev,« se je čudil. Bolela sta ga le koleno in rama. Štiriindvajset ur po padcu je bil znova na progi in v naslednjih dneh zmagal v veleslalomu ter superveleslalomu. Da si res zasluži vzdevek, je dokazal tudi nekaj let kasneje, ko mu je v prometni nesreči zdrobilo nogo in so mu jo že skoraj amputirali. Spet se je vrnil na tekmovalne proge in že kmalu zatem zmagal na tekmi svetovnega pokala.

Slovenski olimpijci na igrah v Naganu 1998

Škandali

Na olimpijskih igrah pa so se dogajali tudi škandali. Eden največjih in najodmevnejših se je zgodil pred igrami v Lillehammerju leta 1994. Januarja tistega leta je umetnostno drsalko Nancy Kerrigan iz Združenih držav Amerike napadel neznanec in ji s kovinsko palico poškodoval nogo. Kerriganova, ena od glavnih favoritinj, je bila izločena iz igre. Pozneje so v policijski preiskavi ugotovili, da jo je napadel bivši mož Tonye Harding, njene največje tekmice. Hardingova je sicer priznala, da je izvedela za napad, zanikala pa vsakršno vpletenost. Za poškodovano Nancy se je začelo mučno okrevanje in tekma s časom, saj ni opustila misli na olimpijski nastop. Medtem se je morala osramočena Tonya spopadati s sodiščem, 25 milijonov dolarjev težko tožbo ter ogorčeno javnostjo. Izločili so jo celo iz olimpijske ekipe. Kerriganova je do olimpijskega nastopa okrevala, Hardingova pa je bila spet v ekipi. Mediji so napovedovali zgodbo med »dobrim in zlim«. Pred finalnim nastopom je bila Kerriganova na prvem mestu, Hardingova daleč za njo, na desetem. V tesnem finalu je nato Kerriganova za las zaostala za zmago in osvojila srebrno medaljo.

Eksotika na zimskih igrah

Za največje eksote gotovo velja jamajška ekipa v bobu. Svetovno slavo so poželi na igrah v Calgaryju leta 1988. Ko se je karibski bob prvič prikazal na startu, je večina domnevala, da je to velika šala. Vendar so »reggae boys« mislili resno in se niso ozirali na zbadljivke drugih tekmovalcev. Na idejo o ustanovitvi ekipe za bob sta pravzaprav prišla Američana, ki sta poslovno sodelovala z Jamajko. Priča sta bila lokalni tekmi v potiskanju vozičkov, ki ju je spominjala na tekme v bobu, in zamisel sta predstavila jamajški vojski. V bobu naj bi nastopali atletski sprinterji, ki jih je na Jamajki v izobilju. Cilj peščice nadobudnežev, ki so verjeli v uspeh, je bil nastop na zimskih olipmijskih igrah, na katerih tropski otok še nikoli ni imel svojih predstavnikov. Kljub velikim začetnim težavam so se le uvrstili na igre. Nemudoma so postali ljubljenci navijačev, saj so bili športniki iz vročih krajev redkost na zimskih igrah, poleg tega pa so imeli še obilico težav v svojih vožnjah po ledenem kanalu. Nemalokrat se je zgodilo, da so se prepozno vkrcali v bob ali pa se je kdo izmed članov posadke usedel v nasprotno smer vožnje. Tekmovanja niso končali, ker so se v eni od štirih voženj prevrnili, so pa pokazali izjemen napredek. Še posebej so se odlikovali v hitrih startih. Po prevračanju so spektakularno zlezli iz boba in z njim odkorakali čez ciljno črto ter poželi ogromen aplavz. Tehnične težave, poškodbe in prevračanja so dodobra odpravili do naslednjih iger v Albertvillu. Sicer po rezultatih niso blesteli, toda tekmovanje so končali. Na svojih tretjih igrah v Lillehammerju so zasedli štirinajsto mesto in se uvrstili pred Američane, Ruse, Italijane in Francoze. Vendar je bil to šele začetek. V bobu dvosedu so prišli celo do desetega mesta. Leta 2000 so postali svetovni prvaki v posebnem tekmovanju najhitrejših startov v bobu. Na zadnjih igrah v Torinu niso nastopili, se pa nameravajo uvrstiti na letošnje igre.

Quatchi in Miga, maskoti v Vancouvru 2010

Posebnež

Na OI v Calgaryju se je pojavil športnik, ki je nastopal v slogu »saj ni res, pa je«. Michael Edwards, bolj znan kot Eddie »the Eagle« (Orel) Edwards je bil prvi britanski smučarski skakalec, ki je nastopil na igrah. Bil je tudi britanski rekorder v smučarskih skokih, med drugim pa tudi deveti v amaterskem hitrostnem smučanju (173,4 km/h) in kaskaderski svetovni prvak v skokih. Preskočil je deset avtomobilov in šest avtobusov. Od drugih tekmovalcev v smučarskih skokih se je ločil tudi po teži, saj je tehtal 82 kg in je bil kar za 9 kg težji od drugega najtežjega skakalca. Ker je bil slaboviden, je nosil debela očala, ki so ga ovirala predvsem v meglenem vremenu, saj so se nenehno rosila. Poleg tega je bil odvisen le od lastnih denarnih sredstev. Rezultat tega je bil, da je bil na obeh olimpijskih skakalnih tekmah z naskokom zadnji. V zraku je bil videti smešen, a nenadoma je postal najpopularnejši olimpijec na igrah. Bolj ko ga je polomil, bolj popularen je bil. Italijanski novinar ga je celo poimenoval »leteči padalec«. Zanj se je govorilo, da je prišel iz pionirskih let iger, ko so tekmovalci na vsaka štiri leta vzeli v službi dopust in odšli tekmovat. Tako je tudi Edwards samo hotel tekmovati s preostalimi najboljšimi. S svojo pojavo je ganil tudi predsednika mednarodnega olimpijskega komiteja Samarancha, ki je v zaključnem nagovoru na igrah omenil, da so nekateri športniki osvojili zlate medalje, nekateri podirali rekorde in nekateri leteli celo kot orli. Tisti trenutek je 100.000 ljudi na stadionu začelo vzklikati: »Eddie! Eddie!« Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bil v sklepnem govoru omenjen posameznik. Eddie se je še poskušal uvrstiti na igre, vendar mu to ni uspelo nikoli več. Prav na podlagi njegovega nastopa v Calgaryju je mednarodni olimpijski komite sprejel pravilo, da tekmovalci, ki ne dosegajo prve polovice uvrščenih na mednarodnih tekmah najvišje ravni, ne morejo nastopiti. To pravilo so kasneje poimenovali prav po njem – pravilo Eddieja »Orla«. Ker ni mogel več nastopati na največjih tekmovanjih, se je usmeril na druga področja. Nekaj let zatem je uspešno prodal svojo življenjsko zgodbo v knjižni obliki in posnel dve pesmi v finskem jeziku, pa čeprav ni znal niti besede finščine. Takrat je bil tako popularen, da je lahko za uro nastopa v televizijskih reklamah zaslužil 10.000 EUR. Kljub bogatim zaslužkom je leta 1992 bankrotiral, za kar naj bi bili sicer krivi njegovi bančni svetovalci. Po vseh burnih dogodkih pa je uresničil mladostno željo postati pravnik. Medijska slava pa ga je spremljala še naprej, saj je sodeloval v različnih televizijskih oddajah in igral celo v filmu. O njem bo posnet tudi film, v katerem naj bi ga, kot si Eddie v svojem slogu želi, upodobila Brad Pitt ali Tom Cruise.

Več v februarski številki revije GEA.