POTI DO SKRAJNOSTI
Čez železniški most z največjim kamnitim lokom

Naj se na uvodnem mestu postavi opozorilo, da se čez ta most, ki slovi kot železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu, lahko zapeljemo le z vlakom po progi Bohinjska Bistrica oziroma Most na Soči–Nova Gorica, ker je v primeru drugih transportnih sredstev, pa čeprav le nog, prehod prepovedan. A nič ne de, saj je nedaleč stran drug, sicer betonski cestni most, po katerem ne le pešačimo, ampak tudi v vsem razkošju pogledujemo na slavni solkanski železniški most. Potem je pa vse pod razno: če se nam nikamor ne gre, stopimo kar nazaj, vendar ne mimo stranpoti prav pod most. Če radi naredimo kak korak več, polezemo po južni poti na Sabotin ter se po severni poti spustimo nazaj dol do Soče ter gremo mimo železniškega mosta do cestnega, ki smo ga prečkali že prej, ter se vrnemo na izhodišče. Vsakokrat je lepo, le da je v primeru daljše hoje še prijetnejše.

Solkanski železniški most je nadvse zanimiva arhitektonska stvaritev, ne le zaradi še danes, nič manj kot pred stoletjem, zelo privlačnega videza s kar 85-metrskim veličastnim kamnitim lokom nad Sočo, ampak tudi zaradi svoje vse prej kot premočrtne zgodovine.  

Ko je avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand 19. julija 1906. leta odprl Bohinjsko progo, je s tem predal namenu tudi naš svetovno slavni most, ki so ga začeli graditi dve leti pred tem.

Vlaki so čez most uspešno vozili le deset let in dvajset dni, ker ga je zatem vojska iste države, ki ga je tako veličastno zgradila, med prvo svetovno vojno tudi uspešno razstrelila in porušila.

Enajst let zatem je italijanska država, takrat veljavna na tem območju, most obnovila – do takrat so vlaki čez Sočo tu čez vozili po provizoričnem jeklenem mostu – z vso pohvale vredno gradnjo v starem slogu, torej v kamniti izvedbi, čeprav bi bila obnova na betonski način, ki je po prvi svetovni vojni nadomestil gradnjo s kamnitimi bloki, bistveno enostavnejša in cenejša.

Zatem most sedemnajst let in pol ni doživel bistvenih pretresov, dokler ga ni prebila zavezniška letalska bomba, ki pa s trdnim namenom ohraniti tehniško dediščino ni eksplodirala; torej takratna luknja v njem ni omembe vredna.

Most so nato večkrat obnovili in skrbeli zanj, tako da se z vsemi skrajnostnimi nameni danes brez težav sprehodimo do njega po tej ali oni strani Soče in se čezenj seveda zapeljemo tudi z vlakom po progi, s katere je bil izlet iz Kanala do Solkana prav na teh straneh predlagan že pred tremi leti.

Značaj skrajnosti: Železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu

Izhodišče za obe različici: Parkirišče na severni strani Solkana tik pred cestnim mostom čez Sočo, torej iz smeri Kanala in Mosta na Soči ali Grgarja tik za cestnim mostom čez reko

Opis za daljšo različico z vzponom čez Sabotin: S parkirišča se potrudimo ob cesti do cestnega mosta, po katerem prečkamo Sočo ter nadaljujemo ob cesti navzgor do ovinka, tam se razveselimo steze, po kateri presekamo ovinek in gremo s parkirišča ob cesti navzgor do stopnic na desni strani in po njih na odlično označeno pot. Ko pridemo do grebena, kjer stoji obnovljena ruševina cerkve, se po njem ob meji vzpnemo na vrh Sabotina.

Sestopimo po severni poti mimo skale Ajdence v dolino Soče in gremo ob bregu do cestnega mostu in pod njim smuknemo do ceste, do katere se moramo potruditi v nekaj metrih vzpona. Nato zavijemo desno in se čez most vrnemo na izhodišče.

Opis za kratko različico s sprehodom do železniškega mosta: S parkirišča se napotimo do glavne ceste, jo prečkamo ter nadaljujemo levo po Soški cesti. Nato gremo pod mostom in mimo pokopališča po cesti navzdol k železniškemu mostu, kjer ni le informativna tabla, ampak tudi klopca, ki pride še kako prav za razgledno malico. Vrnemo se po isti poti.

Čas hoje: v prvem primeru 2 uri 30 minut do 3 ure, v drugem primeru ne več kot 30 minut

Zemljevida: Turistična karta Sabotin – park miru (1 : 25.000), Izletniška karta Goriška (1 : 50.000)

Dodatne informacije: zloženki Železniški most čez Sočo v Solkanu, Bohinjska proga –Transalpina, knjiga Gorazda Humarja Kamniti velikan na Soči (Založba Branko, Nova Gorica, 1996), več spletnih strani, ki jih najdemo z uporabo brskalnikov ali se kar takoj odpravimo na stran Društva za Bohinjsko-goriško progo, http://freeweb.siol.net/bohproga/.