POŽENIMO PEDALE
Škocjanski zatok in Milje

Vozi nas vlak v daljave, kolesarimo naprej na ptičje širjave na novo urejenega parka Škocjanski zatok in potem še italijanski kolesarski krog …

Železniška postaja Koper je ravno na robu 135 ha velikega škocjanskega parka, a v Kopru nas preseneti tudi nova kolesarska povezava ob avtocesti do Bertokov in pa nova povezava Kopra z Ankaranom, kjer se sredi močvirnih ravnic vzpenja novi betonski most z dvosmerno kolesarsko stezo! Sledimo kolesarski povezavi za Bertoke in Škocjanski zatok tik ob avtocesti, nakar zavijemo levo do 500 m oddaljenega Škocjanskega zatoka, kjer sicer še ni urejene vse potrebne infrastrukture, kot sta informativna hiška in parkirišče.

Že ime Škocjanskega zatoka priča o zaprtosti lagune, a ta je bila nekoč povsem drugačna, saj ko so Rimljani na malem otoku, poraslem z makijo, ustanavljali naselje Aegida, so se morali krepko potruditi, da so pripravili nasutje in utrdili kamnito pot nanj v dolžini 700 m. V nemirnih časih od pozne antike do preseljevanja narodov se je mesto imenovalo Capraria – Kozji otok ali Caprae, od tu izvira tudi slovensko ime Koper. V času Beneške republike v 13. stoletju so del današnjega Škocjanskega zatoka, tedaj pa prostranega zaliva, ki mu je globino zniževala reka Rižana s svojimi naplavinami, pokrivale donosne soline, urejene z nasipi, in so v času njih solnega cveta, ki je tako teknil beneški gospodi, obsegale večjo površino kot sam koprski otok! Soline so uredili tudi ob vzhodnem obrobju Škocjanskega zaliva.

Današnji Škocjanski zatok je povsem drugačen kot pred šestimi leti, ko so začeli hrumeti stroji in so iz zatravljenega močvirja ustvarili današnjo oazo za ptice. Državni naravni rezervat sestoji iz slanega in sladkega dela (lagune in Bertoška bonifika) in je zaščiten od leta 1998 z Zakonom o naravnem rezervatu Škocjanski zatok, njegov upravljavec je Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ki si je na petih krajih ob 2 km dolgi učni naravoslovni poti zamislilo prave lesene utrdbe s številnimi linami, ki omogočajo ljudem ogled in fotografiranje ptic, hkrati pa ptic ne moti naša prisotnost! Še več, celotna obnova, ki je na stroške naše države in Evropske unije trajala od leta 2003 do 2007, je poleg izdelave kanalov, poti in samega poglobljenega bazena zajela tudi izdelavo tlakovanih odsekov, po katerih se orientirajo slepi in slabovidni in ki jih popeljejo do opazovališča ptic. In še za kolesarje pomembna informacija: urejena je kolesarska povezava na južnem delu zatoka, makadamska cesta poteka tik ob avtocesti, in sicer od železniške postaje do avtocestnega izvoza za naselje Bertoki, od koder se avtomobilisti pripeljejo do zatoka, medtem ko je naravoslovna pot v dolžini 2 km okoli močvirja za kolesarje prepovedana, kar pa žal ne pomeni, da jih tam ne srečaš … Več informacij na www.skocjanski-zatok.org.

Po ogledu tega rezervata miru in narave nadaljujemo po novi obvozni cesti s kolesarsko stezo proti morju, a le do krožišča in desno preko novega mostu do Ankaranske ceste, tu levo in v centru Ankarana desno navzgor do naselja Kolomban. Na prevalu se nam odstrejo razgledi na italijansko in slovensko obalo, še 100 m vzpona nas čaka in potem v križišču krenemo levo proti Cereju, po sredi katerega poteka meddržavna meja. V Miljah se znajdemo v mreži enosmernih ulic, sledimo glavno smer, ki pripelje ravno v center, na glavni trg s pogledom na grad.

Milje (Muggia) so manjše obmorsko mestece, le 6 km oddaljeno od naše najsevernejše morske meje. Kraj ima bogato zgodovino, saj je bila tu vas z utrdbo že v 8 stoletju pr. n. št. Današnje ime so mu dali Rimljani, razvoj z infrastrukturo in ladjedelniško industrijo pa avstro-ogrska monarhija, ki je vladala temu delu Evrope od leta 1795 do prve svetovne vojne. Nad mestom se dviga obrambni grad patriarha Marquarda, ki je želel vzpostaviti nadzor nad nemirnimi Miljčani, potem ko je leta 1372 probeneška stran za dve leti s silo prevzela oblast nad mestecem. Današnji lastniki so ga kupili leta 1991 in ga mojstrsko obnovili, tako da je zdaj v odličnem stanju.

Za pot nazaj se držimo morja in nekdaj glavne ceste, ki je danes manj obremenjena. Na slovenski strani opazimo prostrane vinograde in tudi precej bolj urejeno pokrajino. Do Kopra se vrnemo po isti poti, preko novega mostu, lahko pa si ogledamo še staro mestno jedro, katerega čar je večen kakor kamen, ki ga sestavlja! Hkrati pa mesto dobiva novo podobo, nove ulice in ceste – napredka pač ni moč ustaviti. Sploh pa ne kolesarskega, ki ni omejen z gorivi, cestami …, le z našo domišljijo in močjo našega »dvobatnega stroja«. Torej, zavrtimo kolesca in kolesa!

BESEDILO IN FOTOGRAFIJI: Sebastjan Vehar