Pogovarjava se v modro obarvani sobi Muzeja aleksandrink v Prvačini. Kdaj in od kod zamisel o takem muzeju?
Društvo aleksandrink smo ustanovili konec leta 2005 in že v začetku naslednjega leta smo začeli aktivno delovati. Najprej smo si zadali nalogo, da popišemo materialno in nematerialno dediščino aleksandrink. Že v drugi polovici leta 2006 sta nam prijazni domačinki, Ana Kavčič in Vera Cotič, brezplačno dali to hišo »na placu« v središču vasi, da bi lahko v njej prirejali razstave o aleksandrinkah. V nekaj tednih smo pripravili prvo razstavo in moram povedati, da so bile takrat aleksandrinke še nekakšna tabu tema; celo njihovi potomci so se distancirali od nje. Toda z razstavo smo želeli prikazati aleksandrinke v pravi luči – da bi končno zasedle zasluženo mesto v zgodovini teh krajev.
Aleksandrinke so nekakšna zamolčana zgodba primorskih žena.
O aleksandrinkah se je pisalo že pred ustanovitvijo Društva aleksandrink. Tako je Dorica Makuc v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja napisala knjigo na to temo, nastal pa je tudi prvi dokumentarni film. Deset let kasneje je aleksandrinke opisal Marjan Tomšič v romanu Grenko morje.
Kako in zakaj ste se začeli ukvarjati z dediščino aleksandrink?
Z aleksandrinkami sem se začela ukvarjati potem, ko je Ivan Martelanc, upokojeni diplomat, dal pobudo, da se tem ženam v Aleksandriji postavi spominska plošča. Ker delam na področju turizma in veliko sodelujem z Goriškim muzejem, so me obvestili tudi o tej zamisli. Z mestno občino Nova Gorica smo začeli iskati možnosti, kako bi izvedli postavitev spominske plošče v Egiptu. Iz tega se je rodila zamisel o društvu, ki bi se ukvarjalo s kulturno in drugo dediščino aleksandrink ter ohranilo spomin nanje.
Kako je mogoče, da so žene iz širše Goriške v 19. stoletju začele odhajati v Egipt?
Vedeti morate, da je takrat v teh krajih vladala velika »mižerja« – revščina. Žene iz Vipavske so odhajale na delo v Trst kot hišne pomočnice, služkinje in gospodinje. Ko se je začela gradnja Sueškega prekopa okoli leta 1860, so se številni tržaški trgovci preselili v Aleksandrijo, kjer so nastale ugodne razmere za trgovanje. S seboj so peljali tudi hišne pomočnice. Ko so se te prve aleksandrinke vrnile domov, so pripovedovale o velikih zaslužkih pri »gospodarjih« v Egiptu. Tako so se številne žene odločile za odhod v Aleksandrijo. Viri in naše popisovanje kažejo, da jih je največ odšlo iz Prvačine, pa tudi drugih okoliških krajev – Mirne, Bilj, Šempasa … Najprej so opravljale dela varušk, kuharic in guvernant. Kasneje pa se je pokazalo, da so najbolje plačane dojilje. Ženske iz naših krajev so se izkazale, saj so se hitro učile drugih jezikov; nekatere so tekoče govorile tudi pet jezikov. O njih se je širil dober glas in so bile v Egiptu zelo zaželene.
Aleksandrinke so skrbele tudi za nekatere slavne osebnosti ...
Da. Za nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Boutrosa Boutrosa Ghalija je na primer v otroštvu skrbela in ga vzgajala aleksandrinka Milena Faganel.
Z današnjega stališča najbolj preseneča dejstvo, da so žene odhajale v Aleksandrijo kot dojilje. To namreč pomeni, da so doma pustile majhne otroke in odšle za zaslužkom.
Da, ker so bile dojilje najbolje plačane. Dejansko so doma pustile enega ali več otrok, toda tega ne moremo soditi z današnjimi očmi, saj je vladala revščina in je zaslužek aleksandrink lahko rešil cele družine. To so zelo žalostne zgodbe in najbolj čustven del zgodovine aleksandrink. O tem veliko pove zapis šolske sestre Franke Martelanc, ki je delovala v Egiptu: »Vi ne veste, koliko solza je bilo tukaj ob nedeljah popoldne; videle smo vse trpljenje mladih mater, ki so za rešitev doma, največkrat globoko v dolgovih, svoje mleko in zdravo telo dajale tujemu otroku, in ko so rodile drugič, tretjič, so prišle vsakič v Egipt, kajti dojilje so bile najbolj plačane in z vsakim otrokom je rasel grunt, raslo pa je tudi trpljenje teh žensk.«
So bile torej Aleksandrinke nekakšne lepe Vide?
Njihove zgodbe so povsem drugačne od Lepe Vide in v našem društvu se želimo prav tej primerjavi izogniti.
Prve aleksandrinke so v Egipt odšle s svojimi gospodarji. Kako pa je bilo kasneje organiziran prihod drugih žensk?
Nekatere žene so se vrnile domov, nekatere so pisale in tako navdušile še druge. Poleg tega so aleksandrinke, ki so se vrnile, bile svetovljanke in premožnejše od preostalega življa. V nekem obdobju so celo majhne punčke sanjale o tem, da bodo postale aleksandrinke, ko bodo velike. Ženske so se z vlakom enostavno odpeljale v Trst in se tam vkrcale na parnik za Aleksandrijo. S sabo so imele prazne kovčke, nazaj pa so v njih prinesle veliko predmetov, ki jih danes lahko vidite tudi v našem muzeju.
Koliko žensk je odšlo v Egipt?
Natančnih podatkov nimamo, ker ni bil nikoli narejen zanesljiv popis. Njihovo število ocenjujemo med štiri in osem tisoč. Danes jih je živih le še peščica. Zadnje so se vrnile po drugi svetovni vojni in so danes že zelo stare.
Kakšen je bil ekonomski vpliv aleksandrink na Vipavskem?
Aleksandrinke so preživljale zelo veliko družin in jim načeloma omogočale boljše življenje. Pogosto pa se je zgodilo, da so denar, ki so ga pošiljale domov za odplačilo dolgov in vzdrževanje družin, sorodniki zapravili. Ko so se aleksandrinke vrnile domov, so pogosto morale še enkrat odkupiti dolgove zadolženih in obubožanih domačij.
Kako na aleksandrinke gledajo njihovi potomci?
Pred kratkim je bila pri nas na obisku gospa Magda, hči aleksandrinke, ki živi v Aleksandriji. V Egiptu je zgodbo aleksandrink predstavila tudi slovenski delegaciji, ki jo je vodil predsednik vlade Borut Pahor. Naše društvo prav sedaj dela popis še živečih potomcev aleksandrink v Aleksandriji in Kairu. Radi bi tudi uredili grobove aleksandrink na tamkajšnji pokopališčih. Prvi korak bomo naredili prav marca letos, ko bomo tam s pomočjo Ministrstva za Slovence po svetu postavili spominske plošče.
Pravite, da so bile aleksandrinke še pred nekaj leti stigmatizirane.
O aleksandrinkah se med domačini ni preveč govorilo, ker so bile povezane z žalostnimi usodami.
Nekatere aleksandrinke pa so vendarle ostale v Egiptu.
Tja so odhajala tudi neporočena dekleta in so si tam ustvarila družine. Med tistimi, ki so imele v domovini otroke, je bilo zelo malo takih, ki se niso vrnile.
Trenutno s pomočjo vašega društva nastaja dokumentarni film o aleksandrinkah.
En dokumentarec je že posnela naša lokalna televizija ViTel, dobro leto pa dokumentarec pripravlja tudi Metod Pevec. Člani našega društva aktivno sodelujejo z njim in mu posredujejo zgodbe o aleksandrinkah in svoje doživljaje z njimi. Škoda, da je naše društvo nastalo tako pozno; ko je bilo živih več aleksandrink, bi lahko dobili več pričevanj iz prve roke.
