Glavno temo tega meseca lahko prebirate tudi z romantiko v mislih; verjetno imamo vsi nekaj lepih spominov na oblake. Sama se na primer na vrhu hriba vedno uležem v travo in gledam, kako se skupaj z Zemljo vrtim pod nebesnim svodom. Toda zima je sploh v kotlinah, kotanjah in dolinah – vsaj kar se neba tiče – lahko presneto dolgočasna in popolnoma neromantična. Tam velikokrat ne moremo niti prav določiti, kje se začnejo oblaki/megla, saj nas vse naokoli pokriva kapa zimske sivine. Tudi na ulicah so ljudje nekoliko bolj brezbarvni, skriti za ovratnike sivih, debelih bund.
In prav zato je pomlad tako lepa ... »Moje leto« se zato začne s pomladjo. Takrat v svojem koledarju odprem nov cikel; spet se veselim zelenja pred vrati, oblakov (tudi nevihtnih), tanjših oblačil, svežine pomladnega gozda in blata na hribovskih poteh. Vso zimsko čustveno in materialno navlako pustim za sabo in kot del Narave srkam vse, kar se v izobilju ponuja samo od sebe. A tudi ta lepota bi očem in srcu ostala skrita, če bi vedno in povsod okoli nas cvetelo, brstelo, sijalo in pokalo od energije. Zimsko (pa tudi kakšno drugačno) sivino pač moramo doživeti, da lahko z veseljem opazimo, ko ta izgine.
Tudi letos bom pomlad pričakala s svinčnikom v roki – z njim bom odkljukala še eno leto, ki je prineslo marsikaj. Slabe in dobre ljudi, grde in lepe stvari, bolečino in veselje, žalost in srečo. Prineslo je vsega, kar mora v življenju biti … dobrega in slabega. A sobivanja z Geo nikakor ne morem šteti kot slabo stran življenja, prej popolnoma nasprotno.
In tudi zato bom – pa čeprav telesno vsaj za nekaj časa daleč stran od uredništva – vsaj v mislih z Geo in z vami, dragi bralci. V novi vlogi, za katero pravijo, da je ena najlepših v življenju, bom še vedno hodila po hribih, brodila po vodi in blatu ter občudovala oblake. In morda mi tako – z mokrimi nogami, s soncem na licih in pišem hladnega vetra okoli ušes – uspe ljubezen do narave, h kateri vas vsak mesec nagovarjamo tudi v Gei, prenesti na naslednji rod, ki bo morda (in upam) z Zemljo znal drugače kot mi …
A morda bo naslednji rod le sprejel dejstvo, da se proti naravi ne moremo bojevati in da nas ta slej ali prej prehiti. Danes ali jutri lahko premaga kogar koli ... in žal premaga tudi Geine sodelavce. Tudi zaradi te negotovosti vam želim čim več uživanja ob občudovanju lepot, ki vam jih vsak mesec ponudimo, še več pa vam želim lepot, ki jih boste opazili sami – te so menda še posebej dragocene. In seveda vam želim, da bi bila bilanca zadovoljstva, ko se bo obrnilo tudi »vaše leto«, pozitivna.
Anja Leskovar, odgovorna urednica
