FOTOGRAFIJA: Igor Drnovšek
V iskanje najžlahtnejše med vsemi kovinami Rimljanom ni bilo treba vložiti veliko truda, saj je to že davno pred njihovim prihodom storilo tam živeče keltsko pleme Tavriski. Zlato so pridobivali z izpiranjem zlatonosnega peska iz gorskih rek, Rimljani pa so kasneje našli tudi njegovo izvorno nahajališče v razgaljenih kamninah visoko nad gozdno mejo. Pričeli so površinski odkop kamnitih žil, ki so v sebi skrivale zlato.
Rimsko znanje kopanja rude za poznejše rodove
V Norik so pripeljali svoje bogate izkušnje iz drugih provinc imperija. Inovativnost pri razvoju postopkov rudarjenja jim je pomagala zadovoljevati rastoči pohlep po rudnih bogastvih. Njihova vojska je na primer v Britaniji zgradila sistem vodnih zbiralnikov (zlatokop Dolaucothi), ki je ob nenadnem odprtju sprožil erozijo površja. Razgaljene kamnine so tako rudarjem razkrile svoje cenjeno bogastvo. V Španiji (Las Medulas) so v ta namen morali zgraditi celo zapleten sistem akvaduktov v skupni dolžini preko sto kilometrov, ker je bilo z zlatom bogato območje revno z vodo, ki so jo potrebovali za polnjenje zbiralnikov.
Kmalu so Rimljani ugotovili, da se zlatonosne žile nadaljujejo tudi v notranjost, in gradnja podzemnih rovov ter galerij je bila logično nadaljevanje rudarjenja na površju. V Visokih Turah v Osrednjih Alpah je bilo vode dovolj, občasno celo preveč. V izkopanih rovih so z lesenimi vreteni morali najprej poskrbeti za odstranjevanje odvečne vode, nove vrste železnega orodja so pripomogle k večjemu izkopu, leseni tračni sistemi pa so olajšali transport rude v nižje ležeča zbirališča. Tam so rudo drobili v pesek, iz njega pa so se ob precejanju v sitih končno zasvetila zlata zrna.
Propad imperija je povzročil, da je za nekaj stoletij utihnil ropot orodja v gorskem drobovju Visokih Tur, a znanje, ki so ga tja prinesli Rimljani, se je v večstoletnem premoru ohranilo. Slovani, ki so v začetku 8. stoletja zgradili rudarsko naselje v zatrepu doline Rauris (pokrajina Salzburg, v bližini mesta Bad Gastein), so tako lahko nadaljevali na rimskih osnovah. Za drobljenje rude so vpeljali vodni pogon, pri kopanju pa so si pomagali tudi s kisom. Vanj so namočili rahlo preperele lesene pilote, ki jih za podpiranje jamskih stropov niso več uporabljali. Tako namočeni leseni zatiči so nabreknili in razširili kamninske razpoke, v katere so jih zataknili.
K povečani proizvodnji zlata pa je največ prispevalo odkritje amalgamacije v drugi polovici 16. stoletja. Ugotovili so namreč, da živo srebro tali zlato, in to njegovo lastnost izkoristili v fazi, ko je bila ruda zdrobljena. Če ste v tem trenutku pomislili na Idrijo, ste na pravi poti. Uporaba idrijskega živega srebra v Visokih Turah je le potrjevala njegovo visoko vrednost. Zaradi svoje čistosti je bilo namreč cenjeno ne le v Evropi, temveč celo v Mehiki, kjer so isti postopek uporabljali tudi za pridobivanje srebra.
FOTOGRAFIJA: Igor Drnovšek
S turskih pobočij v strugo Drave
Tudi na ozemlju Slovenije se še danes v peščenih naplavinah Drave in Mure najde kakšna luska ali zrno zlata, čeprav so primarne lokacije zlata večinoma povezane z magmatskimi kamninami, ki jih najdemo predvsem v Osrednjih (kristalinskih) Alpah. Te kamnine so v Sloveniji zastopane le na Pohorju, v Avstriji pa se prav bohotno pnejo v daljave in višave.
Zaradi svoje razgaljenosti v visokogorju so kamnine izpostavljene močnemu mehaničnemu preperevanju. S tem pa tudi zlato, ki ga vsebujejo, zaide v površinske vodotoke, kjer se glede na večjo specifično težo pojavlja v spodnjih plasteh rečnih usedlin. Tako Drava kot Mura s svojim porečjem segata tudi v Visoke Ture, ki sestavljajo del zemeljske skorje, kjer se je v povezavi z magmo zlato nakopičilo v izobilju. Sile v notranjosti Zemlje, ki so kvišku potiskale kamninske sklade in rojevale Alpe, so namreč istočasno omogočale, da je magma prodirala do zgornjih plasti zemeljske skorje in s seboj prinašala raztaljene rudne minerale. Zelo pogosto je zlato kristalilo iz pregrete raztopine v kamninskih razpokah, kjer je nastajal tudi kremen in nekatere sulfidne rude.
Številne, tudi več kot meter široke žile rudonosnega kremena pri hoji v Visokih Turah opazimo že od daleč. Za iskanje zlata pa bo seveda treba stopiti bliže. Drobni vključki zlata v železovem ali bakrovem kršcu so največkrat vidni šele ob pomoči lupe. Najdbe, pri katerih zlato v enem kosu tehta več kot sto kilogramov, so pač zelo redke, čeprav niso nemogoče. V Čilu najdeni kos zlata, naplavljen kot velik rečni prodnik, je tehtal 153 kg. Rudarji, ki so svoje delo opravljali v avstrijskih gorah, pa so običajno morali za nekaj gramov zlata delati ves teden. Tona jalovega kamenja je običajno ostala, ko so iz njega pridobili približno 10 g zlata. Zrno na zrno torej.
V 15. in 16. stoletju je bila dolina Rauris v vznožju Sonnblicka v razcvetu. Na širšem območju so letno pridobili nekaj tisoč kilogramov zlata, kar je znatna količina tudi v današnjih razmerah. V tistem času pa je po ocenah strokovnjakov omenjena številka znašala približno desetino takratne svetovne proizvodnje. Rauris je v svetu zlatarstva na začetku novega veka pomenil to, kar je v svetu vrednostnih papirjev v dvajsetem stoletju pomenil New York.
Več v marčni številki revije GEA.
