GEOLOGIJA
Vulkani vročih točk

Velika večina vulkanov leži ob stikih med tektonskimi ploščami, v obliki vulkanskih otočnih lokov nad conami podrivanja ali pa so globoko na dnu oceanov v tako imenovanih srednjeoceanskih hrbtih. Toda znanstveniki so odkrili tudi nekaj deset vulkanov, ki niso neposredno povezani s premiki zemeljske skorje in izlivi lave na mestih, ki so s temi premikanji neposredno povezana. To so vulkani vročih točk.

Geologi še niso povsem enotnega mnenja, kako nastanejo vulkani vročih točk. Jasno pa je, da se ne premikajo skupaj s celinami. To pomeni, da so na stalnem mestu. Najlepši dokaz za to so vulkani vročih točk, ki bruhajo lavo sredi oceanske skorje. Eden najimenitnejših tovrstnih primerov so vulkani na Havajih.

Skozi geološko zgodovino je bilo na Havajih kar 129 aktivnih vulkanov. Danes so aktivni štirje, dva sta domnevno ugasla, preostali pa so v obliki atolov, čeri ali pa so zaradi erozije preprosto izginili. Pravzaprav nikoli v geološki zgodovini niso bili vsi vulkani na Havajih aktivni naenkrat. Kako je to mogoče? Zaradi razpada radioaktivnih prvin v jedru Zemlje nastaja toplota. Ta se prenaša na snov v Zemljinem plašču, ki poveča njeno prostornino, obenem pa s tem postane manj gosta. Zato se začne vroča gnetljiva snov raztaljenih mineralov dvigovati skozi Zemljin plašč, dokler ne doseže litosfere. Izoblikuje se torej nekakšen steber izjemno vročih raztaljenih kamnin, ki sega vse od zunanjega jedra do litosfere.

Če se zdaj vrnemo na Havaje, lahko torej ugotovimo, da sta aktivna vulkana vročih točk Mauna Loa in Kilauea. Preostali so bili aktivni nekoč v zgodovini našega planeta oziroma natančno takrat, ko so bili na mestu, kjer sta zdaj omenjena vulkana. Oceanska skorja se namreč stalno premika; danes celo s hitrostjo skoraj 11 cm na leto. Ko oceanska skorja premakne vulkan z območja, kjer magma prihaja iz zemeljskih globin, ta ugasne in postane neaktiven. Začne se rojevati nov vulkan. Če bi pogledali pod površje oceana, bi tako ugotovili, da so havajski otoki dejansko veriga vulkanskih gora. Sestavlja jih več tisoč kilometrov dolg niz ugaslih vulkanov, samo nad vročo točko pa so tisti, ki so aktivni.

Kot zanimivost lahko navedemo še dejstvo, da je havajski vulkan Mauna Kea, ki je domnevno ugasel, na neki način najvišja gora na svetu; če bi namreč merili višino gora po sklenjenem pobočju od vrha do oceanskega dna, bi bil visok kar 10.203 metre. Njegov vrh sega namreč 4207 m nad morsko gladino, njegovo vznožje pa je skoraj 6000 metrov pod gladino morja.

Omenimo pa vsaj znameniti Yellowstonski park v ZDA. V njem lahko občudujemo številne vulkanske pojave ter neštete in barvite gejzirje. Vroča točka leži pod tako imenovanim Yellowstonskim platojem, ki je nastal prav pri vulkanskih izbruhih vulkanov vročih točk s tega območja. V nasprotju s havajskimi vulkani, ki neprestano bruhajo lavo, so vulkani v Yellowstonu aktivni mnogo redkeje. Izbruhi so močnejši in celo tako močni, da se vulkan ob izbruhu sesede sam vase. Pri tem nastane depresija, ki jo imenujemo kaldera. Ko bo vulkan vroče točke v Yellowstonu ponovno izbruhnil, bo nastal največji vulkanski izbruh, odkar se je pojavil človek. Tudi zato so ta vulkan poimenovali supervulkan.