Astronomija ima v slovenščini malce ljubiteljski prizvok, zakaj?
Ker je zelo malo profesionalcev. Zadnje čase se kar dosti pojavljajo, ampak kritične mase, ki bi stvari premaknila, te ni. Amaterska astronomija se je zelo razvila in je na nivoju, tudi profesionalna je glede tega v redu, problem je v tem, da je astronomov premalo. Potrebovali bi nacionalni observatorij, a ne na Golovcu, ampak na Kredarici ali še bolje v kakšni puščavi. Danes se da to upravljati daljinsko, a za to je treba imeti idejo, jasen cilj, seveda tudi znanje, pa tudi finančni potencial. To je vsa filozofija.
V čem je razlika med amaterskimi in profesionalnimi astronomi?
V bistvu je razlika samo v tem, da nismo plačani. Gre za zadoščenje, če tvoje rezultate objavijo. To pomeni, da so tvoje meritve kvalitetne, da so narejene po profesionalnih standardih. Vse baze orbit, kometov, asteroidov, vse podatkovne baze vzdržujejo profesionalci. Eden takšnih centrov za asteroide in komete je v Cambridgeu v ZDA. Z njimi smo dnevno v kontaktu. Vse opravljene meritve, ki so že standardizirane, pošljemo njim. Oni potem to analizirajo. Zadoščenje je tudi odkritje asteroida, ki ga lahko poimenuješ, ali kometa, ki dobi ime po tebi.
Se tudi izobražujete skupaj s profesionalci?
Seveda. Pred kratkim smo bili na konferenci o asteroidih in kometih v Višnjanu. Seveda nam udeležbe ne plačujejo inštitucije, moramo jo plačati sami, ker smo amaterji.
Si tudi teleskope gradite sami?
Ja, seveda, ampak to nam je v užitek. Se pravi, delamo nekaj koristnega za znanost, pa še za svojo za dobro voljo. Jaz sem to dejavnost začel v sedemdesetih. V takratni Jugoslaviji se ni dal kupiti teleskop. To si danes težko predstavljamo, ampak tako je bilo. Tovarna Vega je takrat naredila neki optični kompleks, se pravi primarno in sekundarno zrcalo, za teleskop tipa Newton. V okviru svoje dejavnosti so čisto industrijsko naredili nekaj serij. Potem so v Proteusu začeli izhajati članki o samogradnji, vključno z načrti. Po teh načrtih sem naredil dva teleskopa.
Koliko ste bili takrat stari?
15 let. Doma sem iz Črnega Vrha, živeli smo na vasi. Takrat svetlobnega onesnaženja praktično ni bilo, razsvetljave tudi skoraj ne, doma si stopil pred hišo in si videl zvezdnato nebo. To je bil prav neki privilegij. Potem sem leta '75 postavil svoj prvi observatorij, ne v Črnem Vrhu, ampak v sosednji vasi Lome, tam pa ni bilo absolutno nobene razsvetljave.
Slabost observatorija v Lomeh je bila ta, da je bil v kotlini, kar pomeni, da se je zjutraj začela nabirati megla. Potem sem našel novo lokacijo, tudi v bližini Črnega Vrha, na vrhu hriba. Leta '85 smo tam postavili nov observatorij, ki deluje še danes. Potem pa sva s kolegom Bojanom Dintinjano, s katerim sva sodelovala že od študentskih let, naredila še dodatek na to kamero, prav za snemanje kometov. Ker so kometi bližnji objekti in se kar hitro gibljejo med zvezdami, seveda v različne smeri, moraš med snemanjem slediti kometom, ne zvezdam, če hočeš dobiti ostro sliko. Se pravi kompenzirati moraš ne samo rotacijo Zemlje, ampak še navidezno gibanje kometa. Naredila sva računalniško vodeno kamero, na posebni mizi, ki jo je poganjal drugačen motor, krmiljen preko računalnika. To je bilo leta '86 ali '87, takrat smo imeli spectrume. To je bila prva specialna postavitev za snemanje kometov.
Ste že kakšnega odkrili?
Dva. Enega je odkril Stane Matičič, avgusta 2008, in se imenuje komet Matičič. Kometi po pravilih mednarodne astronomske zveze avtomatično dobijo ime po odkritelju. Uradno imajo številčno oznako in na koncu ime v oklepaju. Drugi je komet Vales, odkril ga je mlajši študent fizike, ki sodeluje v tem našem projektu.
V katerem projektu?
Imenovali smo ga PIKA, Projekt iskanja kometov in asteroidov. Izdelali smo majhen, 20-centimetrski avtomatski teleskop, ki smo ga projektirali sami. Čeprav je bil majhen, je že samodejno snemal nebo. To pomeni, da smo ga vodili preko računalnika. Na ta način smo iskali nove asteroide in jih samo s tem teleskopom našli kar nekaj deset. Program PIKA smo nadaljevali na 35-centimetrskem teleskopu Fakultete za matematiko in fiziko, vse do leta 2002, vmes pa smo začeli projektiranje in izdelavo novega, 60-centimetrskega teleskopa, ki ga danes uporabljamo v observatoriju na Črnem Vrhu. Ameriška Planetary Society vsako leto financira amaterske projekte, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem nevarnih asteroidov in kometov. Leta 2000 smo dobili nekaj denarja za končanje projekta 60-centimetrskega teleskopa.
Odkrili ste čez 400 asteroidov in le dva kometa, kako to?
Kometov je pač manj, dosti manj, zato jih je težko najti, glede na to, da obstaja kup drugih iskalnih programov z boljšimi instrumenti, predvsem pa smo mi omejeni tudi s številom jasnih noči. Poleg tega se koncentriramo tudi na asteroide, ki se zelo približajo Zemlji, reče se jim NEO, Near Earth Object. Gre za zanimivo populacijo asteroidov, ker se zelo približajo Zemlji in so potencialno lahko nevarni.
Kako blizu je zelo blizu?
Nekaj milijonov kilometrov, nekaj na leto jih pride pa tudi na razdaljo, ki je dosti manjša od razdalje Zemlja–Luna. Ampak to so dosti majhna telesa. Konec leta 2008 je eden, petmetrska skala, celo padel na Zemljo, v Sudanu. Odkrili so ga dan prej v Arizoni, čez 24 ur pa je že cepnil dol. Mi smo ga nekaj ur snemali na Črnem Vrhu in pošiljali meritve. Tudi na osnovi naših meritev so zelo natančno izračunali, kam bo padel. NEO-je iščemo, ker obstaja določena verjetnost, da kakšen pade na Zemljo. Če je kos dovolj velik, lahko povzroči tudi katastrofo.
Ampak če ga včeraj najdeš in danes pade, nimaš kaj dosti narediti. Razen tega, da poveš ženi, da jo imaš rad.
To kaže na nivo naše tehnologije opazovanja. Verjetno še nimamo razvite tehnologije, da bi se takšnega objekta lahko obranili. Zdaj ga lahko le najdemo. Nekatere najdemo kar zgodaj, večinoma pa so to majhni objekti, ki jih najdemo šele, ko se precej približajo Zemlji. NASA in, mislim, tudi ESA načrtujeta razvoj v to smer, da bi prišli do enega od teh NEO-jev in ga poskusili malo preusmeriti, da bi videli, če se to da. To je gotovo zanimivo, saj teh objektov ni tako malo, in če pogledamo daljše časovno obdobje, jih kar nekaj pade na Zemljo.
Bi lahko torej rekli, da ste se odločili za iskanje bolj atraktivnih stvari?
Ne, v bistvu smo omejeni z možnostmi, tako instrumentalnimi kot tudi s finančnimi. Kot sem rekel, če te zanima to področje, to rad to delaš. Nekateri amaterji recimo radi samo snemajo, delajo lepe slike. Lepih slik se počasi naveličaš. Če si že cele noči zunaj, je fino narediti tudi kaj koristnega za znanost. Z nadgrajeno programsko opremo zdaj naš robotski teleskop snema nebo in išče asteroide. Na teh posnetkih pa so seveda tudi drugi objekti, ki so v vesolju dosti bolj oddaljeni. Recimo supernove, ki eksplodirajo v drugih galaksijah. Dintinjana je naredil program, s katerim smo odkrili že osem supernov. S stališča astrofizike pa so najbolj zanimivi izbruhi sevanja gama.
Kaj je izbruh sevanja gama?
Gre za visokoenergetske procese zelo daleč v vesolju, ko iz nevtronske zvezde nastane črna luknja. S temi opazovanji si astrofiziki lahko precej pomagajo, delajo različne modele, saj ni čisto jasno, kaj natančno se dogaja. To, kar zaznamo mi, je seveda le optični ostanek, tisto, kar lahko posnamemo v vidnem spektru. A za to potrebuješ teleskop, ki zelo hitro reagira na alarm s satelita Swift, ki zazna največ GRB-jev. Naš teleskop je že v osnovi projektiran tako, da se zelo hitro premika. Naš odzivni čas je manj kot minuta, boljši od odzivnega časa teleskopa na LaPalmi, ki je bil prav dizajniran na to. Tisti porabi dve minuti, njegova prednost pa je, da je večji. Do zdaj smo posneli pet izbruhov. Objavili smo meritve in znanstveniki so jih uporabili. Mi nismo teoretiki.
Imate občutek, da vas bolj resno jemljejo v Sloveniji ali zunaj nje?
Vsekakor zunaj nje. Kar se tiče astronomije, se je v Sloveniji stanje v zadnjih dvajsetih letih zelo izboljšalo, malo več ljudi se s tem ukvarja, astronomija in astrofizika se predavata na fakulteti. Po zaslugi revije Spika in gospoda Kambiča se je zelo razmahnila amaterska astronomija. Veliko je mlajših ljudi, ki se aktivno ukvarjajo s tem. Ampak vseeno se pri nas vidi, da astronomija nima tradicije, da je ta veda pri nas prisotna petdeset let, intenzivno pa šele zadnjih dvajset. Ljudje mešajo astronomijo in astrologijo, tudi meteorologijo, dostikrat me kdo ustavi in vpraša, kaj kažejo zvezde, kakšno bo vreme. V Italiji je Galileo začel že pred 400 leti.
