GRMI
Oleander

Napoleonov vojak, ki je nekega večera leta 1809 med obleganjem Madrida mirno pripravljal raženj in paličice za pečenje mesa iz vej, ki jih je odrezal v bližnjem grmu, seveda ni mogel vedeti, kako usodne posledice bo imelo njegovo nepoznavanje botanike. Od dvanajstih vojakov, ki so jedli njegovo specialiteto, jih je sedem umrlo, drugih pet pa ob strašnih bolečinah v trebuhu komaj preživelo.

Grm, s katerega je nesrečni vojak urezal veje, je bil oleander (Nerium oleander), danes vsem dobro znana okrasna grmovnica iz družine pasjestrupovk (Apocynaceae). Oleander v Sloveniji sicer ni avtohton in v notranjosti ga zaradi občutljivosti za zimski mraz gojimo samo kot lončnico, v toplejšem primorju pa je pogost prosto rastoči grm. Naravno je razširjen samo v toplejših delih Sredozemlja in marsikje raste celo podivjano, povsod pa je ena najbolj priljubljenih grmovnic. Kot okrasna rastlina je cenjen predvsem zaradi lepih, bledo rožnatih, belih ali rdečih cvetov in vedno zelenih listov, sadimo ga lahko posamezno, v skupinah ali v obsežnih nestriženih, bogato cvetočih živih mejah. V južni Evropi, največ v južni Italiji, na Siciliji in v Grčiji, je pogosta vrsta za zasajanje med avtocestnimi pasovi ali za utrjevanje tal.
Kot smo omenili že v uvodu, je vsa rastlina, zlasti listi in skorja, močno strupena in smrtno nevarna.

Ob teh dejstvih se gotovo sliši nenavadno, da je oleander tudi zdravilna rastlina. Seveda je treba poudariti, da se uporablja samo zunanje in še to le v izjemno majhnih koncentracijah, kakršna koli domača uporaba v ta namen pa nikakor ne pride v poštev. Ponekod ga, nedvomno je zelo učinkovit, uporabljajo kot strup za podgane in zajedavce ali kot sredstvo proti mrčesu.
Razlogov za to, da bi se gojenju oleandra zaradi njegove strupenosti odpovedali, seveda ni, previdnost pri ravnanju z njim pa je vsekakor več kot na mestu.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Robert Brus