Stane Klemenc: Norih stvari na svetu ni

Stane Klemenc je odličen fotograf, neustavljiv gorski pohodnik in alpinist, izvrsten in zanesljiv gorski vodnik, predvsem pa odprt in prijateljski človek. Tako z gorami kot s fotografijo se je prvič srečal že v osnovni šoli - za gore ga je najprej navdušil oče, v fotografijo pa delo v osnovnošolskem krožku, kot se je v njegovem času reklo interesnim dejavnostim. Fotografija je pozneje, na srečo, kot pravi danes, postala tudi njegov poklic.

 KAJ JE BILO PREJ, FOTOGRAFIJA ALI GORE?
S fotografijo sem se začel ukvarjati kot štirinajstletnik, s hribi in gorami pa pri dvajsetih, ko me je prijatelj in sošolec Drago Dimc povabil, da bi šel z njim v hribe fotografirat, ko je šel s prijateljem plezat v zajedo Skute, v južno steno. In sem šel, v čudnih škornjih, z železnim kovčkom Zenitove fotografske opreme v roki in s starim lovskim nahrbtnikom na ramah. Smer je bila težka, rekel sem jima, slikal vaju bom, plezal pa ne ... ne. A čez tri mesece sem že plezal …

JE BIL TA DOGODEK ODLOČILEN ZA ZAČETEK VAŠE ALPINISTIČNE POTI?
Lahko bi tako rekel. Zelo načrtno sem se lotil plezanja in v kratkem času sem izpolnil vse pogoje za naziv alpinista. Po slabih treh letih sem kot eden izmed petih slovenskih udeležencev že odšel na svojo prvo (takrat jugoslovansko) kadrovsko odpravo na Kavkaz. Kadrovska odprava se je takrat reklo odpravi mladih ali mlajših dobrih alpinistov, ki je šla na določen cilj z namenom, da se njeni člani razvijejo v dobre ekspedicijske alpiniste.

KDAJ STE BILI PRVIČ NA TRIGLAVU?
Zgodba s Triglavom je zanimiva in kar nerodno mi je povedati, da sem ga osvojil pozneje kot Mont Blanc. V severni steni sem bil seveda prej, saj smo jo plezali, ampak smo po navadi izstopili proti ledeniku ali pa na Kugyjevo polico. Na vrh pa sem stopil šele precej pozneje, a sem to "napako" do danes zelo popravil - zdaj grem na Triglav vsaj petkrat do desetkrat na leto, predvsem pozimi, ko ni veliko ljudi, tako da je povprečje zdaj kar dobro.

KAKO V GORAH ZDRUŽUJETE ALPINIZEM IN FOTOGRAFIJO?
Pokazalo se je, da sta fotografija in alpinizem dobra kombinacija, to je pravzaprav postal moj način življenja. Zdaj je to pri meni trdno prepleteno: ni fotografije brez alpinizma - in obratno. Vesel sem, da se je vse tako ujelo, saj mi je tak način življenja "pisan na kožo".

PO KAVKAZU STE NADALJEVALI NAČRT, DA OSVOJITE VRHOVE VSEH CELIN.
Pravzaprav je bila takoj po Kavkazu, že čez leto dni, leta 1975, na vrsti odprava v južno steno Makaluja. Takrat sem prvič šel v Himalajo. Za mladega alpinista je bil to velik dosežek, nekakšna prelomnica, in takrat sem se nekako zapisal "odpravarstvu". Tri leta pozneje je bila na vrsti ekspedicija na Everest, vmes sem se poročil, rodila se je hčerka, skratka, stvari so se razvijale normalno tudi v zasebnem življenju. Vseeno se ob tem nisem odrekel svojim alpinističnim ciljem in sem se s tem ukvarjal še naprej. To je seveda pomenilo veliko odrekanja tako zame kot za mojo družino, ampak nekako smo to speljali.
Po tej odpravi sem nekako začutil, da himalajsko pogorje ni tisto, kjer bi lahko dosegel svoj alpinistični vrhunec in kjer bi obenem tudi užival. Odprava je trajala več kot sto dni. Sam sem šel v goro desetkrat, prišel do približno 7700 metrov, a sva s prijateljem pomrznila - do gležnjev so nama noge povsem otrdele. No, izteklo se je brez posledic.

V OSEMDESETIH LETIH PREJŠNJEGA STOLETJA STE Z VZPONI NADALJEVALI?
Tone Škarja je bil takrat tisti, ki je vlekel sistematično "obdelavo" Himalaje in jo leta 1996 tudi zaokrožil z opravljenimi vzponi na vseh 14 osemtisočakov na svetu. Sam pa sem se odločil, da se usmerim v tista območja, v tiste gore, ki jih Slovenci dotlej še nismo poznali ali osvojili.
Tako sem leta 1981 organiziral odpravo na Grenlandijo, kjer smo preplezali 21 novih vrhov. Takrat sem se tudi navdušil za polarne kraje. Pozneje sem vodil dve izredno uspešni ekspediciji v Patagonijo (Fitz Roy, Cerro Torre).
Nato sem začel uresničevati načrt vzponov na najvišje vrhove vseh celin. Na K2 je bila sicer prosta še ena direktna smer, ki bi jo z ekipo iz Patagonije zagotovo zmogli, a so jo pozneje preplezali Poljaki, pri nas pa so se razmere obrnile v evropski "trend": nismo se mogli več združiti v odpravo, vsak je hotel zasijati kot posameznik. Zato sem svoje cilje poenostavil tako, da sem na naslednje odprave odhajal sam oziroma z enim ali dvema soplezalcema. Cilj je bil seveda, preplezati najvišje vrhove vseh celin. Sistematično sem obdeloval te vrhove, od Kilimandžara do Elbrusa, Aconcague, McKinleyja, Carstensza na Novi Gvineji ... Na vzpon na slednjo sem čakal osem let, predvsem zaradi indonezijskih oblasti, ki to območje za obiskovalce,  tudi za alpiniste - zaradi osvobodilnega gibanja domačinov -  večkrat enostavno zaprejo. Za tem je ostal samo še najvišji vrh Antarktike, ki pa je bil tudi finančno najtežji problem. Približno štirinajst let sem živel s to mislijo in skušal najti uspešno rešitev. Na najvišji vrh Antarktike smo se odpravili januarja leta 1997, imeli smo izredno srečo z vremenom in goro. Lepo, klasično, 2500 metrov visoko ledno smer smo v 32 urah v velikem slogu preplezali. Bila je čudovita odprava v izjemnih razmerah.
S tem uspehom je bil končan moj in slovenski projekt osvajanja najvišjih vrhov. Bil sem na vseh najvišjih vrhovih celin, razen na Mount Everestu, kjer mi razmere ne prvič in ne drugič niso dovolile, da bi dosegel vrh. Že takrat sem se odločil, da Everesta ne bom več ponavljal.

BILI STE PRVI SLOVENEC, KI JE OSVOJIL SEVERNI TEČAJ.
Spet je prišlo razpotje. Kaj in kam zdaj? Razen na nekaj gorstvih smo Slovenci že povsod bili, nihče pa se praktično niti dotaknil ni polarnih krajev. Tako sem se aprila 1998 pridružil alpinistom in raziskovalcem na mednarodni odpravi na severni tečaj. Na smučeh smo v petih dneh prehodili zadnjih sto kilometrov do tečaja.
Po tem uspešnem začetku - dotlej Severnega tečaja ni osvojil še noben Slovenec - sem pot ponovil še dvakrat. Drugič sem peljal na tečaj tudi prvo slovensko skupino šestih navdušencev. Prehodili smo zadnjih osemdeset kilometrov. Takrat sem imel s seboj že tudi v Sloveniji narejene polarne vlečne sani, ki so za takšno odpravo nujne pri prevozu opreme.
Želel sem prečkati tudi Antarktiko in tako doseči Južni tečaj. V obdobju priprav smo bili sicer trije, toda na pot sem leta 2000 na koncu odšel sam. Zgodbo o tem ste že brali. A Antarktika še stoji ... Problem je samo v tem, da so polarne odprave strahotno drage. Neuspela odprava na južni tečaj mi še vedno ne da miru, saj je moja želja, da bi tečaj osvojil po vsej poti, se pravi ali z obale ali z otoka.

KAJ PA VAŠE SIBIRSKE IZKUŠNJE?
Nekajkrat sem bil še v Sibiriji, ki je postala v zadnjem času priljubljen cilj mojega nadaljnjega delovanja in raziskovanja. Sibirija je neizmerno velika, turistično nerazvita, zanima pa me predvsem sibirski sever, torej območje nad polarnim krogom. Lani sem bil v Jakutskih gorah, kamor nameravam letos peljati tudi skupino slovenskih planincev.
Za naslednjo odpravo na Severni tečaj sem navdušil fotografa Bogdana Kladnika, in če se bo vse izteklo, kot načrtujeva, bova konec februarja  odšla na pot v Sibirijo na Severno zemljo, od koder bova skušala po 950 kilometrov dolgi poti sama, brez vsakršne podpore letalstva doseči cilj - Severni tečaj. Za pot bova potrebovala približno šestdeset dni. Načrt je izjemno psihofizično zahteven, obenem pa tudi izredno drag. Na poti ni drugega kot led, grebeni ledu, ledenih kanalov, a najbolj zanimivo je, da se površje neprestano spreminja ... Upam, da nama bo šlo in da bova  slovenskemu ekstremnemu pohodništvu dodala še en uspeh. Večina "velikih" alpinističnih narodov je namreč takšno odpravo že izvedla, prvo že davnega leta 1909, pa tudi vojaške odprave so bile vmes ...

VSE TE ODPRAVE ZAHTEVAJO POLEG ORGANIZACIJE TUDI VELIKO TELESNO IN DUŠEVNO PRIPRAVLJENOST. KAKO JO VZDRŽUJETE?
Organizacijskih reči je res ogromno, tudi do deset mesecev vsakodnevnega trdega dela za eno samo odpravo. Ampak človek na vse te "administrativne" napore pozabi, ko doseže cilj. Seveda je daleč največ dela s pridobivanjem sredstev sponzorjev, ki jih za enega samega udeleženca posamezne odprave ni treba dosti manj kot za dva ali tri. Pridobivanje vzdržljivosti je veliko bolj prijetna stran priprav na odprave. Rad sem v naravi, rad treniram, rad tečem po hribih. Vsak nov načrt, vsaka nova odprava me motivira, da ne lenarim, da se ne "zapustim". Nenehno v gibanju, z veslanjem, tekom, čim daljšo hojo, kolesarjenjem ... Človek je tako stalno v formi, nekaj mesecev pred odpravo pa je seveda treba treninge še stopnjevati.
Poseben način priprav zahtevajo prav polarne oprave. Na primer krepitev mišic, ki so potrebne pri vleki sani. To treniram tako, da v strm breg, bolj na samem - da si ne bi kdo česa narobe razlagal - vlečem eno ali dve avtomobilski gumi ... S fitnesom se tudi da marsikaj strenirati, ima pa pomanjkljivost - pripravljen moram biti za gibanje zunaj, na zraku, fitnes  pa se dogaja na toplem, v zaprtem prostoru, v umetni klimi.

KO STE V GORI ALI DRUGJE NA POTI, KAKO VESTE, KDAJ JE TREBA ODNEHATI, SE OBRNITI, DA BI SE S TEM IZOGNILI MOREBITNI NESREČI? MNOGIM JE PRI TEM SPODLETELO.
Seveda se v tridesetih letih osvajanja sten in vrhov marsičesa naučiš, tudi tega, kdaj odnehati. Velikokrat pri taki odločitvi pomagajo tudi zgodbe in izkušnje kolegov alpinistov. Iz tega se morda celo, žal, največ naučiš. In brez dvoma z leti dobiš tudi pretanjen občutek za to, da veš, kdaj postane pot do cilja tako nevarna, da je treba odnehati. Velikokrat se zgodi, da se celo kar prehitro obrneš, ko se ti v spomin prikrade izkušnja katerega od prijateljev, ki jo nekako moraš upoštevati. Posebej v zadnjem času si, če se znajdem v kočljivem položaju, vsekakor vzamem čas za premislek in skušam premisliti, ugotoviti razlog, ali in kako bi bilo najbolje - nadaljevati, odnehati, malo počakati, je prenevarno, ali se mi ne ljubi več … Potem ukrepam v skladu z odločitvijo. So pa reči zelo kompleksne, ni pravila. Zavedati se moraš samo tega, da gora še stoji, mi smo pa hitro minljivi. Vse mora imeti smisel, čeprav je o tem težko govoriti, saj je to pri vsakem posamezniku zelo različno: nekateri tudi menijo, da smo norci, čeprav to ni res, saj z leti in predvsem izkušnjami dosežeš tisto raven, ki je drugi, ki tega niso nikoli počeli in naenkrat želijo nekaj na hitro opraviti, ne morejo imeti.
Norih stvari na svetu ni. So pa različni pogledi, različno pojmovanje smisla življenja in seveda zelo različen način življenja.

Besedilo in fotografija: Boris Bogataj
Januar 2003