Sami - ljudstvo šamanskega bobna

Sever nad severnim tečajnikom ima dva obraza, ki bistveno določata tamkajšnji način življenja. Polarni dan, 24 ur trajajoči dan v poletnem obdobju ter s severnim sijem okrašeno polarno noč v zimskem obdobju. Za evropski sever se danes zdi, da so ga turistične agencije že odkrile in osvojile, pa ni tako. Morebiti sta v julijskem času bolj obremenjeni le cesti E6 in E8, ki vodita do Nordkappa oziroma od Skibotna na Norveškem do Tornia na koncu Botniškega zaliva. Vsak odmik iz glavne prometnice pa nas postavi v prostor neskončnih gozdov subarktične tajge ali prostranstev arktične tundre. Od nekdaj je tu živelo ljudstvo Samov (Laponcev), ki so danes razdeljeni med štiri države; Švedsko, Norveško, Finsko in Rusijo.

Stara religija Samov
zajema širok spekter pojmovanj in običajev. Stara verovanja niso bila vse zajemajoča doktrina. Pravzaprav o njej ne vemo veliko. Šamanski kulti so sicer omenjeni že v sagah, prvi resnejši opis šamanskega bobna ter šamanske seanse pa je zapisan v Historii Norvegiae - v poglavju De Finnis s konca 12. stoletja. Znanstveni pisani viri so relativno pozni in redki. Lahko pa rečemo, da je stara religija temeljila na animističnem dojemanju sveta in šamanskem kultu, kjer sta bila šamanski boben ter monotono zaklinjanje ključna elementa.
Šamanski boben (meavrresgárri) s svojimi simboličnimi podobami je svojevrstno odseval življenjsko filozofijo Samov. Ta filozofija je bila zelo preprosta in učinkovita. Boben je bil samskemu šamanu (Noaidi) prav tako pomemben, kakor je bil oltar krščanskemu duhovniku. Oblikovno in vsebinsko poznamo dva osnovna tipa šamanskega bobna. Pri prvem tipu je bil okvir sestavljen iz širokega lesenega traku - nosilca, oblikovanega v oval. Na spodnji strani je daljši premer ovala povezovalo leseno držalo. Drugi, redkejši tip bobna je bil izrezljan iz kosa lesa, ki je že naravno zrasel v ovalni obliki, podaljšane luknje na spodnji strani pa so se uporabljale kot držalo. Čez zgornjo stran ovalnih bobenčkov je bila napeta membrana, izdelana iz obdelane kože telička ali odraslega samca severnega jelena. Prevladujoča figura na bobnu, ki je največkrat zasedala osrednji del ovalnega bobna, je bil romboid, ki je simboliziral sonce (Beaivi) s štirimi žarki. Sonce je bilo neosebno božanstvo, ki se je poosebilo v Sončni devici na bobnu (Beaivi - Nieida). Odvračalo je slabe duhove ter bolezni. Sonce je bilo mišljeno kot mati vseh živih bitij, katerim je dajalo luč, toploto in plodnost. Na dan prvega sončnega vzhoda po temnem obdobju polarne noči se je obroč šamanskega bobna namazal s krvjo - tekočino življenja. Sonce je nato pogledalo skozi obroč in pomagalo izgubljenim dušam.
Bog vetrov (Bieggolmmái) je bil upodobljen kot bitje s strgalom v desni ter nožem v levi roki na enem od žarkov Sonca. Boga vetrov so častili, ker je omogočal ljudem večjo uspešnost v gorah, na planinah, na zemlji in na morju. Bog vetrov se je bojeval proti demonom ...
Potem se srečamo z ženskimi božanstvi; Pramati (Máttaráhkká) in tri njene hčere, (Sáráhkká, Uksáhkká in Juokshkká), ki so imele pomembno vlogo pri rojstvu človeškega bitja. Pramati (Máttaráhkká) je bila stvarnica človeškega bitja. Od žene (Ráđđiáhkke) samoustvarjenega vladajočega očeta (Ráđđiáhčči -ja) je prejela človeško dušo, ustvarila telo za to dušo in ju oddala Sáráhkki, boginji ognjišča, ki je dovolila, da se duša in bodoče telo v maternici oplojene ženske razvije v plod. Sáráhkká je bila zaščitnica in pomočnica pri rojstvu. Njeno domovanje je bilo arran - odprto ognjišče na sredini tipičnega samskega letnega (Kata) ali zimskega, z rušo obloženega bivališča (Jurkata). Po rojstvu so otroka skopali in mu dali ime. Obredno poimenovanje se je zgodilo v čast Sáráhkki. Nato je svojo nalogo prevzela Uksáhkká, boginja, ki je bivala pod pragom samskega bivališča. Ona je varovala mater pred boleznimi ter skrbela za zdravo rast in razvoj otroka.
  Juokshkká je vplivala na otrokov spol. Po starem verovanju se je vsak plod sprva razvijal kot deklica. Šele s posredovanjem Juokshkke se je razvijajočemu plodu določil spol.
 Druge podobe in simboli na bobnu so upodabljali prizore iz njihovega vsakdanjika. To so bile podobe bivališč, ognjišča oziroma ognja, severnih jelenov, lovnih živali in svetih krajev, predvsem gora (Sáivu), kjer so umrli živeli brezskrbno življenje.

Meavrresgárri - šamanski boben iz Foldalna (osrednja Norveška), zdaj v muzeju Stadtlische Henneberger v Meningenu (Nemčija). 45 simbolov na opni.

Ballem - kladivo, pripadajoče šamanskemu bobnu. Najdeno v S?r?yi - Finnmark (Norveška), leta 1949. Dolžina 25 cm. Del stalne zbirke Samskega etnografskega muzeja v Tromsu (Norveška).

Noaidi
 Noaidi je po bobnu udarjal s kladivcem (Ballem ali vietjere), narejenim iz širokega, naprej obrnjenega roga nekastriranega severnega jelena. Iz poti, ki so jih igle vrisale med simboli na bobnu ter iz prisluškovanja membrani je v ekstatičnem stanju videl v prihodnost ali v preteklost. Noaidi ali šaman je bil posebej dobro obvladal tehnike vstopanja v ekstatična stanja transa. Bil je nekakšen posrednik med ljudni ter nadnaravnim. Beseda šaman verjetno izhaja iz jezika Evenkov, ki so živeli na širokem območju osrednje in vzhodne Sibirije in pomeni - "tisti, ki ve". Šamanizma ter šamanov danes med Sami ni več, monotono šamansko zaklinjanje pa se je vsaj v neki obliki ohranilo v t. i. juoiganih - samski tradicionalni glasbi.

Juoigan (Joik)
je posebna oblika tradicionalnega petja, enkratna v evropskem prostoru ter ima dolgo in bogato tradicijo. Ritem je najpomembnejša karakteristika juoigana. Grajen je na pentatonični skali. Posamezne pesmi imajo neobičajne variacije v območju takta, kakor na primer kombinacije  5/8- in 7/8- taktovskega načina ali 2/4- in 2/8- taktovskega načina. Naslednja posebna značilnost je široka uporaba  glissandov ter oktavnih skokov. Najbistvenejša značilnost juoigana pa je vsebinska; pevec ne poje o prostoru ali osebi, temveč poje prostor ali osebo.
 Juoigan je bil del predkrščanske religije. Kakor šamanski boben in zaklinjanje so ga misijonarji obsodili in prepovedali, vseeno pa se je ohranil vse do današnjih dni. Prav zato, ker je svojvrstno ohranjal samsko identiteto skozi stoletja, je še posebej pomemben.  Pesem (Luođit) je v osnovi neverbalna, neopisna ritmična melodija, s katero je pojoči intimno povezan. S pesmijo pojoči prehaja v prostor, v osebo ali predmet in jih subjektivizira. Pesem je izraz intimne izkušnje zaznavnega sveta. Na Luođit se lahko navezujejo tudi besedila, ki podpirajo osnovno melodijo. Ta subtilna, večkrat dvopomenska besedila so priložnostna in imajo le drugoten pomen. Tako lahko npr. pevec na isto osnovno melodijo (njegov osebni juoigan) v besedni ali nebesedni obliki pooseblja izkušnjo rojstva otroka, izkušnjo ljubezni, čustvo osamljenosti, občutenje naravnega pojava (severni sij, mesec, sonce, drevo …)
  
Risbe v kamnu

 Pred menoj se je odpiralo široko ustje Altafjorda. Kar tri reke so se stekale v zaliv; Transtarelva, Eibyelva ter največja Altaelva, kjer se vsako leto drstijo množice lososov. Prostor, bogat z ribolovnimi rekami, z zaščitenim zalivom in ugodnim podnebjem je kar klical k postanku in počitku. Šotor smo si postavili v ribiškem šotorišču, na obrežju reke Alte.
Prav tako je razmišljal človek v pozni kameni dobi. Tudi njega je ta prostor klical k postanku in stalni naselitvi.  Leta 1972 odkrite risbe v Jiepmaluokti, izklesane v sivozeleni, od ledeniške dejavnosti zaobljeni peščenjak, so najpomembnejše tovrstno najdišče v Skandinaviji. Tu je bilo pomembno versko središče, ki je nepretrgano obdržalo od pozne kamene dobe naprej. Risbe, podobne tistim, ki so bile vrisane na opni šamanskega bobna, so večinoma na površini, ki je od 8,5 do 26,5 metra nad gladino morja. Najstarejše risbe segajo v obdobje od 4200 do 3300 pr. n. št., najmlajše pa so iz obdobja od 1200 pr. n. št. do začetka našega štetja ...
 

Jure Čeh, fotografije - Katjuša in Jure Čeh
Februar 2003