GOBE

To, kar na splošno imenujemo goba, je zgolj zunanji, vidni del organizma, plodišče, kjer nastajajo trosi ali spore, namenjeni razmnoževanju. Pod zemljo, pod listjem v podrasti, v trohnečem lesu, v različnih razkrajajočih se organskih snoveh ali v skorji dreves je preostali, nevidni in glavni del organizma, sestavljen iz drobnih nitk, imenovanih hife, povezanih med seboj in razvejenih v preplet, imenovan podgobje ali micelij.

Včasih je viden s prostim očesom, včasih pa je tako droben, da ga opazimo le z mikroskopom.

Knežja mušnica, karželj, blagva
Amanita caesarea (IZVRSTNA)

Iz trosa vzkali v primerni podlagi najprej drobno glivično vlakno, enojedrni, tako imenovani primarni micelij. To vlakno se razrašča, vejiči, prepleta in povezuje ter združuje z drugimi vlakni. Ko se združita dve enojedrni vlakni različnih spolov, nastane dvojedrni, sekundarni micelij, ki se razraste v podgobje. Šele iz sekundarnega micelija požene v ugodnih okoliščinah (temperatura, vlažnost, zadostna količina hranilnih snovi) majhen vlaknat izrastek, zasnova za gobo, ki čez nekaj časa zraste iz njega. Nadzemni del gobe je trosnjak glive in njegova glavna naloga je, da na njem nastajajo trosi, s katerimi se gliva razmnožuje in ohranja vrsto.

Rdeča mušnica
Amanita muscaria (STRUPENA)

Glive pa se lahko razmnožujejo tudi nespolno, in sicer tako, da se vzdolž posebnih, često pokončnih hif razvijejo posebni enocelični trosi, imenovani konidiji, iz katerih neposredno nastanejo novi sekundarni miceliji, ti pa lahko tvorijo nove trosnjake. V nekaterih primerih se gliva širi tudi tako, da se prvotni micelij preprosto razdeli na več delov. Za širjenje drobnih trosov skrbi zvečine veter. Ker so izredno lahki, jih lahko tudi v zelo kratkem času prenese več sto kilometrov daleč. 

Zelena mušnica
Amanita phalloides (SMRTNO NEVARNA)

Med glive uvrščamo velikansko in zelo raznovrstno množico organizmov (v vsakem ekosistemu je razširjenih več kot 100 000 vrst). Včasih so jih prištevali k rastlinam, danes pa so glive povsem samostojna skupina. Glede na anatomske in fiziološke značilnosti imajo lastnosti tako rastlin kot živali. Najpomembnejša značilnost, ki jih razlikuje od rastlinskega sveta, je, da nimajo listnega zelenila (klorofila). Ker brez klorofila ni mogoča fotosinteza, ne morejo iz vode in ogljikovega dioksida izdelovati sladkorja in škroba kot rastline in se prehranjevati samostojno (avtotrofno). Potrebne organske snovi, kot so beljakovine in sladkor, morajo, tako kot živali, dobiti od drugih organizmov; prehranjujejo se torej heterotrofno. Njihovih celičnih sten ne sestavlja le celuloza, temveč tudi hitin, značilna sestavina zunanjega ogrodja žuželk in drugih členarjev. Številne sluzavke (Myxomycetes), po mnenju nekaterih sorodne plesnim, imajo amebaste celice, ki lahko asimilirajo hranilne snovi tako kot amebe, praživali, ki so del živalskega sveta. 
Višje glive, Macromycetes, gobe, ki proizvajajo s prostim očesom vidne trosnjake, delimo v dva razreda: prostotrosnice (Bazidiomycetes) in zaprtotrosnice (Ascomycetes).


Jesenski goban, jurček
Boletus edulis (IZVRSTEN)

Ta delitev temelji na različni anatomski sestavi trosnjakov, kjer nastajajo trosi. Trosna plast, trosovnica ali himenij prostotrosnic je sestavljena najpogosteje iz lističev ali cevk z drobnimi luknjicami ali porami (na primer pri gobanih), na katerih so tesno drug ob drugem nameščeni kijasti enocelični podstavki, imenovani bazidiji. Na njihovih vršičkih nastajajo trosi. Največkrat so štirje ali pa je njihovo število deljivo s štiri. En sam trosnjak praviloma proizvede več milijard trosov, ki so s prostim očesom zaznavni kot trosni prah. 

Sivorumena mraznica, štorovka
Armillaria mellea (DOBRA)

Trosi zaprtotrosnic nastajajo v mikroskopsko majhnih valjastih ali vrečastih mešičkih (askih), navadno po 8 ali več skupaj. Ko trosi dozorijo, se mešički na zgornjem koncu odprejo in trosi se usujejo iz njih. Obstajajo mešički brez pokrovčka, ki se po potrebi zgoraj preprosto raztrgajo, in mešički s pokrovčkom na zgornjem koncu, ki se ob dozorelosti trosov odpre kot pri škatli.
Trosi so različnih oblik in barv; prav ta značilnost lahko strokovnjaku veliko pomaga pri mikroskopskem določanju glive.

 Zastrupitev z gobami

Med gobami obstajajo različne strupene in celo smrtno nevarne, včasih pa lahko povzročijo zastrupitev tudi sicer užitne in celo dokaj dobre gobe. Uživanje prevelikih količih gob, tudi zelo okusnih in izredno priljubljenih, lahko povzroči hude prebavne motnje, ki se k sreči že po kratkem času poležejo. Znano je tudi, da nekateri ljudje preprosto ne prenašajo nekaterih gob, kot so kukmaki, gobani, mlečnice in podobno, in so nanje alergični. Dobijo neprijetne srbeče izpuščaje na koži, podobne koprivnici, ki jo včasih povzročajo jagode, maline, fige ali morski sadeži, te spremembe pa pogosto spremljajo tudi prebavne motnje. Gobji trosi, ki jih trosnjaki včasih tvorijo v izredno velikih količinah (iz prašnic se pokadijo celi oblaki), vzbujajo alergije in preobčutljivost dihalnih poti. Povzročijo lahko klasičen seneni nahod pa tudi hujše astmatične napade, pri katerih je včasih potrebna zdravniška pomoč. Ob tem ne pozabimo, da gobe, ki veljajo za najboljše, kot so jurčki in karžlji, če so prezrele, če so jih napadli zajedavci ali če so zaradi nenadnega mraza zmrznile, vsebujejo strupene snovi, podobne tistim, ki nastajajo pri razkrajanju mesa, kot sta kadaverin in ptomain.
Številne gobe, ki so surove bolj ali manj strupene, pa po kuhanju postanejo popolnoma neškodljive in nekatere celo izredno okusne. Takšne gobe vsebujejo t. i. »termolabilne« strupene snovi, katerih molekule pri visoki temperaturi med kuhanjem razpadejo v manjše molekule brez strupenih lastnosti. Med gobami, ki jih moramo pred uporabo prekuhati, so sivorumene mraznice, užitni smrčki (mavrahi), svinjski in žametasti goban, meglenka in mnoge mušnice. Surovo meso teh gob povzroča hude prebavne motnje, ki jih spremljajo slabost, bruhanje, hud glavobol in pretirano potenje.
Številne gobe pa vsebujejo t. i. »termostabilne« strupe, ki jih tudi dolgo kuhanje ne more uničiti. Te povzročajo zelo hude zastrupitve, ki se včasih končajo celo s smrtjo.

Kako nabiramo gobe

Kot vsak ljubitelj narave bi moral tudi gobar spoštovati naravno okolje in ga ne bi smel po nepotrebnem uničevati. Niso redki gobarji, ki pustijo za seboj pravo razdejanje. Odgrinjajo mah in humus, razgaljajo drevesne korenine in jih celo odkopavajo. Podgobje mora ostati v svojem okolju zavarovano, saj lahko črpa hranilne snovi le, če so te raztopljene, torej v vlažnem okolju. Pri nabiranju gob moramo upoštevati njihovo vlogo v naravi, nikoli jih ne trgamo po nepotrebnem in jih ne uničujemo samo zato, ker jih ne poznamo ali ker so strupene. Tudi za človeka neužitne gobe so koristne za gozd in njegove prebivalce. Zavedati bi se morali, da je narava enkratna dobrina, ki ne pripada nikomur in je zato tudi nihče ne sme uničevati.
Vsak gobar pa potrebuje poleg pravilnega odnosa do narave tudi primerno in ustrezno opremo za nabiranje gob. Zelo pomembno je predvsem, da izbere pravo posodo za občutljive gobe. Za te namene so še vedno najprimernejše zračne pletene košarice, ki jih obložimo z listjem in praprotjo, da se gobe ne dotikajo druga druge. Plastične in nepredušne vrečke za nabiranje gob niso primerne, saj vlaga, ki jo oddajajo gobe, ne more izpareti. Nabrane gobe so v njih preveč stlačene, ne dihajo, kmalu »se vnamejo« in se začnejo razkrajati. Poleg tega moramo skrbno paziti, da v isti košari ne prenašamo dobrih užitnih gob skupaj z gobami, katerih užitnost je sumljiva. Njihovi trosi ali majhni drobci se namreč lahko pomešajo z užitnimi gobami; včasih lahko že neznatna količina strupene gobe povzroči hude motnje in celo smrtno nevarne zastrupitve.
Gobe, ki ne tičijo globoko v zemlji, s prsti nežno primemo za spodnji del beta in jih prav narahlo zasučemo ali pa jih s kratkim, ostrim nožem odrežemo tik nad zemljo. Prezrele, razpadajoče, razmehčane ali črvive gobe pustimo na prostoru, kjer je goba rasla, saj je tam najprimernejše okolje za kalitev novih trosov. 

FOTOGRAFIJE: Iz vodnika Narava na dlani – Gobe na Slovenskem, Branko Vrhovec

Po vodniku Gobe na Slovenskem zbral in uredil: Branko Vrhovec.
September 2004