Gliva z očesi
Zanimivosti

Znano je, da se večina rastlin usmerja proti viru svetlobe (pozitivni fototropizem), druge pa se ji izmikajo (negativni fototropizem). Pozitivni fototropizem je namenjen kar najboljšemu izkoriščanju svetlobe pri fotosintezi.

Rastlina pa ne zazna smeri svetlobe, ampak razliko v jakosti osvetlitve. Potrebne razlike v osvetlitvi obeh strani nastanejo z vpijanjem in razsipanjem svetlobe v notranjosti osvetljenih organov, a pri rastlinah, ki imajo prozorne dele na pigmentih, kot so npr. karotenoidi. Svetlobno občutljivi pigment pa ima v receptorski celici točno določeno lego in orientacijo.
No, s takim opisom prihajamo že v bližino tistega, kar je življenjska evolucija pri živalih razvila v oko. Imamo torej prozorno telo (steklovina), pojavlja se lom svetlobnih žarkov (leča), zastiralce (zenica) in svetlobno občutljivi pigment karotenoid (pigmenti mrežnice).
Vse to in celo konstrukcijo, podobno očesu, najdemo pri glivi Pilobolus, ki živi v iztrebkih vseh travojedov, najpogosteje v konjskih. Njen micelij je komajda občutljiv za svetlobo, toda njeni nosilci sporangijev so videti kot prave oči. Sporangij glive je pritrjen na vrhu mehurjastega nosilca, ki deluje kakor leča, zato se svetloba koncentrira na njegovi bazi, kjer je pigment karotenoid. Ob tem pa črni sporangij, ki ima vlogo inverzne zenice, zastre svetlobne žarke, ki padajo centralno. Pri spremembi smeri vpadanja svetlobe sporangij reagira z zvijanjem tako dolgo (osvetljena stran raste hitreje), dokler ni karotenski receptor enakomerno osvetljen z obeh strani. Takrat je sporangij obrnjen natanko v smeri svetlobe in sledi izstrelitev spor. Pilobolus deluje kot puška, saj spore s hitrostjo 10,8 m/s, z doseženo višino 2 m, izstreli do razdalje 2,5 m. Ampak zakaj neki, saj vendar živi v iztrebkih? Cilj izstrelitve je razširjanje vrste, spore morajo na sončno stran, kjer raste trava, ki jo popasejo živali, in potem z iztrebki ven, do nove rasti in nove izstrelitve proti soncu.   
Tudi pri Pilobolusu vidimo, da  zazna razlike v osvetljenosti obeh strani, sicer z natančnostjo do 3 %, ne zmore pa »videti«, kakor vidijo živali s razvitim živčnim sistemom. Pilobolusovo oko torej ni oko v pravem pomenu te besede in prav zato nam odstira pogled v skrivnost delovanja kreativnih sil narave.   

Anton Komat
December 2004