Kaškaji – nomadi jugozahodnega Irana

Med približno 70 milijoni Irancev je zdaj le še nekaj milijonov nomadov, čeprav so v začetku 20. stoletja sestavljali več kot četrtino vsega prebivalstva. Večinoma živijo na odmaknjenih gorskih območjih; in ne ravno lahko življenje je vzrok, da njihovo število hitro upada, saj se mnogi ustalijo.

Tako je vedno več polnomadov, ki se sicer pred zimo še selijo v tople kraje, a so si že zgradili zidana bivališča. Povrhu vsega se iranska vlada trudi, da bi nomade umirila in jih ustalila, a večinoma se ti nočejo zlahka podrediti njenim željam. Na srečo, saj bi s tem počasi zamrl tudi del njihove kulture in tradicionalnih vrednot.

Na pot h Kaškajem
Avtobusne sedeže in asfalt, ki pelje iz Esfahana proti jugu, smo po dveh urah vožnje zamenjali s trdim dnom prtljažnika terenskega poltovornjaka, ki je poskakujoče lezel navzgor po prazni makadamski cesti. Enolične puščavske doline med strmimi skalnimi gorami je tu in tam poživil kak črn nomadski šotor ali pa zaplata zelenja, ki čudežno uspeva na puščavskih tleh. Kljub nadmorski višini več kot 2500 metrov je sonce prav nesramno žgalo, ko nas je voznik pred poldnevom vendarle odložil pred šotoroma iz črne vrečevine, ki je bila z vrvmi napeta prek ogrodja iz lesenih palic.
Med številnimi nomadskimi manjšinami imajo Turkmeni na skrajnem severovzhodu države in Kaškaji, ki naseljujejo ozemlja jugozahodnega Irana, skupne korenine. Govorijo namreč jezik, ki je podoben turškemu.

Na obisku
A najin iranski prijatelj Iraj, ki naju je povabil s seboj med Kaškaje, s sporazumevanjem kljub temu ni imel težav. Gospodinja nas je prijazno posedla na preproge v šotoru in pred nama sta že stali skodelici čaja iz sajastega, obtolčenega čajnika in nekaj koščkov sladkorja. Prisedel je še glava družine in malo kasneje se je na preprogi znašel še njihov običajni obrok. Lavoš - tanek nekvašen kruh, ki je glavno živilo, pa posoda z rižem, haks - domače maslo in sir ter izvrsten osvežujoč jogurt iz ovčjega mleka. Tega hranijo v kozjem mehu in prav neverjetno je, kako hladen ostane v tej skoraj neznosni puščavski vročini.
Hčere so se sukale okrog manjšega šotora, ki je rabil za kuhinjo in shrambo, ter sprva sramežljivo kukale izza vogala proti gostom. Nekaj malega nezaupanja je hitro izpuhtelo in iz skrinj, prekritih s preprogami, so potegnile svoja najlepša oblačila, ki jih same sešijejo za posebne priložnosti. Mojo sopotnico Loredano so odpeljale s seboj, in ko so prišle nazaj, je skoraj nisem prepoznal, saj so jo oblekle v eno od svojih slovesnih oblačil. V živopisanih oblekah z rutami v rokah so skupaj zaplesale, medtem pa smo drugi prav po »moško« poležavali in prebavljali ob čaju in preprosti vodni pipi.

Nomadski moški tudi sicer, razen ob selitvi, nimajo kdo ve koliko dela - njihova glavna naloga je, da skrbijo za drobnico. Vsaka nomadska družina premore vsaj nekaj deset, če ne več sto koz in ovc. Za čredo je treba pač skrbeti – zjutraj jih pastir odpelje v kako dolino na borno pašo – večinoma bodikavo grmičevje, ki pa ne pride do živega trpežnim čeljustim, popoldne ali zvečer pa jih prižene nazaj v ogrado poleg šotorov. Ovce strižejo enkrat letno s preprostimi rezili in ovčja volna je eden od pomembnih virov skromnega zaslužka nomadov. Pri »hiši« so seveda tudi kokoši, pogosto pa še nekaj oslov, ki najbolj koristijo ob selitvah.

Selitve
Tukajšnji nomadi se namreč čez zimo, preden v hribih nasuje tudi več metrov snega, preselijo z vsem premoženjem vred v nižine, 400 km daleč na jug Irana. Tam ostanejo pol leta, nato pa se spomladi spet odpravijo nazaj v hribe. Še danes se precej družin na dolgo pot odpravi peš, pri čemer večino stvari naložijo na osle in mule. Z drobnico vred jo uberejo po isti poti kot nekoč njihovi predniki in koder bodo nekoč tudi njihovi otroci vodili svoje družine. Tudi šotore vedno postavijo na isti kraj. Selitev pa je tudi nevarna, saj prečkajo kar nekaj visokih prelazov, ko si je treba otroke, včasih pa še kako jagnje naložiti kar na pleča. Pri tem jih včasih preseneti sneg ali pa neurje s hudourniki, kar je lahko usodno za marsikatero žival v karavani, zgodi pa se, da na poti ostane tudi kak član družine. Svoj davek terjajo še medvedi, volkovi in risi, a na srečo predvsem med drobnico. Vendar tako ubite živali za nomade niso uporabne, ker niso bile zaklane na pravi način. Vsekakor pa nomadom prav pride orožje – po navadi je to kak star »pihalnik«, ki gre iz roda v rod in pomeni simbol moči ter je zato kar dobro vzdrževan.

»Zlate« ženske roke
Ob selitvah ženskemu delu družine ni nič lažje kot moškemu, a tudi sicer ženske podpirajo tri vogale – šotora. Lahko sva se prepričala, da večino dela res opravijo njihove roke. Na ženskih plečih je vzgoja številnih otrok, pa skrb za hrano in vodo, ki jo je treba potegniti iz globokega vodnjaka in prenašati do šotora. Molža koz in ovc je sicer vsakdanje opravilo, a prav nič potrpežljive živali ob tem ritajo in se upirajo, da je potreben še kak par rok, da jih umirijo. Predelava mleka v skuto, sir in kislo mleko pa potem v maslo je prav tako njihovo delo. Še preden se lotijo vsakdanje peke kruha na razbeljenem kamnu, morajo poskrbeti za drva. Tudi tkanje preprog in pregrinjal je njihovo opravilo. Loredana se je pri sosednji nomadski družini, pol ure hoda stran, prepričala, da ne ravno enostavno. So pa mehke volnene preproge in pregrinjala živih, naravnih barv zaradi kvalitete in lepih vzorcev zelo cenjene, a z njimi še največ zaslužijo razni preprodajalci.

»Pri hiši« so gostje
Ko se razve, da so gostje »pri hiši«, se poleg domačih okrog šotora običajno nabere še nekaj sosedov, ki radovedno opazujejo prišleke. Gostiti tujca v svojem domovanju je med nomadi velika čast, zato z gosti delijo vse, kar premorejo. Poleg čaja in običajne hrane so tokrat za pojedino od nekod priskrbeli celo jabolka in paradižnik. A nomadi v zameno za svoje gostoljubje niti ne zahtevajo niti ne pričakujejo ničesar. Nasprotno, če jim ponudiš denar, so celo užaljeni.
Pod večer smo ob šibki svetlobi petrolejke posedli na tla, zbrala se je vsa družina. Tudi najstarejši izmed petih hčera sta se vrnili iz mesta, kjer študirata. V nomadska naselja občasno prihaja učitelj in tako oblasti poskrbijo vsaj za najosnovnejše šolanje večine otrok. Prav gotovo pa je zanje najpomembnejša šola že težko nomadsko življenje samo. A to še ne pomeni, da se ne znajo nasmehniti, da niso dobre volje in da se ne zabavajo. Če ne drugače, za slednje poskrbijo dekleta s petjem in tradicionalnim plesom.

Besedilo in fotografije: Lojze Vrankar
Julij 2005