Naši slovenski predniki so v 6. in 7. stoletju dosegli izvire rek Mure, Drave, Save in Zilje ter na zahodu prišli do Vidma, zavzeli Furlansko nižino in na severu dosegli Donavo. Živeli so v zadrugah, zvezah sorodnikov, ki jim je načeloval starešina. Člani zadruge so živeli v enakopravnosti. Orali so z drevesno rogovilo (beseda drevo je pomenila plug tudi, ko je plug že bil železen), hiše pa so imeli lesene, saj gradnje s kamni še niso poznali. A niso bili le kmetje, bili so tudi pastirji in čebelarji. Zemlja in premoženje je bilo skupna last. Po prvem poglavarju zadruge ali župe so se imenovali vsi člani te skupnosti. Če je bil Marko, so se člani zadruge imenovali Markoviči. Dokaz teh skupnosti najdemo v imenih belokranjskih vasi – Adlešiči, Pribinci, Balkovci …
Središče župe je bil grad s plotom, rovi in okopi utrjen prostor na strmih hribih, sredi vode ali močvirja. Tam so shranjevali dragocenosti in tja so se zatekali v času nevarnosti.
Država Karantanija po letu 828, Vir: Arhiv MKZ
V času vojne so se zadruge in župe združevale in izbrale vojvodo, poveljnika v času vojne, ko je ta minila, pa je izgubil oblast.
Ko je Slovanom z vzhoda grozila nevarnost Obrov/Avarov, je ta nevarnost vsa slovanska plemena združila v enkratno zvezo. Le enkrat v zgodovini so se vsi Slovani od Labe do Jadrana združili v skupno zvezo –Samovo plemensko skupnost, ki je nastala kot obramba proti Obrom.
Sprva so bili Slovani zavezniki Obrov, ko pa so si začeli lastiti oblast nad našimi slovanskimi predniki, so se ti združili in se otresli krutega jarma. Uspelo jim je pod vodstvom kralja Sama leta 623 in zaživeli so v svobodni državi. 35 let jim je vladal modri Samo in branil rojake proti Obrom in Frankom, po Samovi smrti leta 658 pa je njegova država razpadla zaradi medsebojnih prepirov.
Knežji kamen na Gosposvetskem polju, v ozadju levo Gospa sveta
Karantanija
Po razpadu Samove plemenske zveze so se Karantanski Slovenci med seboj povezali v svojstveno zvezo in na ozemlju današnje Koroške ustanovili prvo samostojno kneževino južnih Slovanov. Središče Karantanije je bilo na današnjem Gosposvetskem polju. Karantanija je živela svobodno življenje kakih sto let in v tem času ustvarila legendarno vladavino ljudstva.
To se je vršilo na Gosposvetskem polju z legendarno slovesnostjo, obredom, s katerim so še v poznem srednjem veku ustoličevali koroške vojvode, tudi še potem, ko je Karantanija že izgubila samostojnost.
Obred ustoličevanja karantanskih vojvod
Na današnjem Gosposvetskem polju, v bližini krnskega gradu, je sredi polja stal zgornji del kamnitega rimskega stebra – knežji kamen. Nedaleč proč pa še danes stoji kamniti vojvodski prestol, sestavljen iz nagrobnih kamnov.
Prvi del obreda ustoličevanja novega vojvode se je vršil pri knežjem kamnu.
Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju
Vir obeh ČB slik: Die Oestrerreichisch- Ungarische Monarchie in Wort und Bild, Wien 1891
Na dan ustoličevanja je na ta kamen sedel kmet, obdan z ljudstvom, ki je pričakovalo prihod novega vojvode. Ta je prišel s spremstvom, oblečen v slavnostno in bogato knežje oblačilo, ki ga je moral odložiti, preden se je približal kmetu na knežjem kamnu. Obleči se je moral v kmečko nošo in se pokriti s kmečkim klobukom. V levo roko je dobil palico, v desnico pa povodec z dvema živalima – lisastim volom in lisasto kobilo, nato pa se je približal kmetu. Ta je glasno vprašal ljudstvo:
»Kdo je tisti, ki se tamkaj približuje?«
»Deželni knez, « je odgovorilo ljudstvo.
»Je pravičen sodnik? Mu je mar blagor domovine? Je svobodnega rodu? Je varuh prave vere?« je spraševal kmet in ljudstvo mu je odgovarjalo:
»Je in bode vedno!«
»S kakšno pravice me more pregnati z mojega sedeža?« je nadalje spraševal kmet.
»Odkupil ti ga bo s šestdesetimi vinarji, z lisastimi živalmi in z obleko, ki jo ima. Tvojo hišo pa bo oprostil vseh davkov!« je odgovorilo ljudstvo.
Tedaj je kmet vojvodo rahlo udaril po licu, vzel vola in kobilo in se mu umaknil s kamna.
Novi poglavar, ki se je v vojnem času imenoval vojvoda, v mirnem pa knez, je sedel na knežji kamen in z mečem zamahnil na vse štiri strani neba in s tem obljubil ljudstvu, da bo dober vladar in pravičen sodnik. Nato je v znak treznosti iz kmečkega klobuka izpil požirek vode in tako potrdil, da bo zadovoljen s tem, kar daje domača zemlja. Pozneje, ko so bili Slovenci pokristjanjeni, je šel knez po obredu v gosposvetsko cerkev k slovesni maši, po njej pa je smel obleči knežje oblačilo. Obred se je nadaljeval pri vojvodskem prestolu, ki stoji še danes in ima dva sedeža.
Knez je sedel na prestol (poleg njega je sedel goriški grof; po Meliku) in sprejemal poklone gospode in ljudstva, potrjeval je stare pravice in svoboščine, poslušal prošnje in pritožbe ter razsojal prepire. Medtem sta smela kmeta v okolici prestola kositi travo, žeti in celo požigati. S tem sta ljudstvu kazala, kaj bi se mu dogajajo, če ne bi imelo vladarja. Kjer nobene postave ni, tam veljajo le pesti! se glasi stari pregovor.
Več v julijski Gei.
